V košaro velikonočnih jajc pa nam je vlada podtaknila kukavičje jajce, v praznično razpoloženje je zakrila jajce presenečenja. Ko smo odstranili ovoje, ki naj bi bili celo užitni, smo v plastični sredici našli neoliberalni paket, vreden najboljših piflarjev Miltona Friedmana. To vsebuje tisto, kar nismo uspeli »prestrukturirati« v zadnjih dvajsetih letih samostojne Slovenije: dokončno privatizacijo javnega premoženja, popolno deregulacijo »svobodnega trga« in kleščenje socialne države. V njem je poudarek na kleščenju socialne države. Vlada hoče vzeti skoraj milijardo evrov dejavnostim, ki so temelj reprodukcije slovenske družbe, in temu pravi »varčevanje«. Oho, ampak od kdaj je jemanje denarja ljudem varčevanje? Državljani se nismo zadolžili, temveč so se zadolžili finančni špekulanti, novopečeni kapitalisti, tajkuni, banke in vlada. Torej imamo opravka s socializacijo izgub in posledica zadnjega je puščanje krvi državljanom. Sedaj smo tudi v Sloveniji postali ujetniki friedmanovske šok terapije. Za krizo in šok pa tako ali tako vemo, da sta nastala zunaj dometa demokracije. Kam neki je na globalni ravni izginilo 50.000 milijard dolarjev? Kdo pobira davke na Deviških in Kajmanskih otokih, kjer je 15.000 milijard dolarjev neobdavčenega ukradenega denarja? Ali tam tudi varčujejo?
Dogma neomejene gospodarske rasti
Živimo v svetu, kjer bogati in močni povzročajo nesreče in katastrofe, bodisi take, ki se zakrijejo kot naravne nesreče, bodisi tiste, ki so prikazane le kot »začasna« deviacija svobodnega trga (finančna kriza), bodisi pa, če ne gre drugače, kot brutalna vojaška agresija. Toda vedeti moramo, da je »nevidna roka trga« bazilisk, ki nenehno povzroča uničenja narave in človeške družbe. Dogma neomejene gospodarske rasti je naravnana natančno v smer uničevanja, saj je to edino, pri čemer je vedno in edino uspešna. Kakršnakoli nesreča je namreč postala tržna priložnost, ker se zdaj tudi nesreče privatizirajo. To je doktrina šoka. Ljudje so v kolektivnem šoku, slede »izredne razmere«, v katerih je dovoljeno VSE, in to VSE so predvsem: bliskovita deregulacija (zaradi izrednih razmer), hitra privatizacija (zaradi učinkovitosti) in takojšnje krčenje socialne porabe (zaradi varčevanja). Vse te »začasne reforme zaradi izrednih razmer« okamenijo v kruto nepovratno stvarnost. Nikoli več ne bo, kot je bilo. Nikoli več ne bo manj kot 100.000 brezposelnih. Treba je le poskrbeti, da se spremembe izvedejo, dokler so ljudje še v šoku oziroma dovolj hitro, da ne nastane organiziran množični odpor. Za hiter način ukrepanja so potrebni učinkoviti posamezniki, ki nimajo posebnih moralnih zadržkov. Včasih so bili to pučistični generali, zdaj ko blefiramo demokracijo, je vojaško diktaturo zamenjala diktatura dolga in namesto generalov v uniformah gledamo avtoritarne osebnosti v kravatah. Centri moči ne dovolijo, da bi na volitvah zmagal napačen človek. Če mu to po naključju uspe, sledi njegova odstranitev. Ostalo postorijo ukazi od zunaj. Herman Van Rompuy, predsednik Evropskega sveta, je izjavil: »Država potrebuje reforme, ne volitve!«
Kolektivni spomin kot blažilec šokov
Morda se vam zdi čudno, da je bil prvi ukrep vlade odprava Ministrstva za kulturo. To je le dokaz, da se je takoj začel izvajati natančen scenarij šok terapije. Vsi šok terapevti hočejo čim prej izbrisati zgodovinski spomin, kajti prav kolektivni spomin je največji blažilec šokov in hkrati izjemno močno orožje odpora. Namesto avtohtone kulture dobimo uvožen poppofl in kulturo korupcije. Na sceni nastopajo križarski ideologi in korporativni konkvistadorji. Ljudstvo dobi iluzijo demokracije in videz vladanja, nova vlada pa ključe nove hiše, ne dobi pa kombinacije trezorja, ki je v tujini. To je proces infantilizacije, ki je tako pogost predvsem v tranzicijskih državah, med katere sodimo.
Državni udar iz ozadja vodijo bankirji, ki nato prevzamejo oblast. Bankir je stečajni upravitelj Grčije; Mario Monti, guverner Italije, je bil svetovalec pri banki Goldman Sachs; predsednik ECB je Mario Draghi, nekdanji podpredsednik Goldman Sachs International. Ali Evropo komandira oligarhija banke Goldman Sachs? Ali so vlade postale bankomati za banke?
Ali bomo državljani polnili bankomate za bankirje? Prve države, ki so preživele šok terapijo finačnih teroristov so bile že v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja južnoameriške države, od Čila, Argentine, Brazilije, Bolivije, Venezuele in Urugvaja do Ekvadorja in Peruja. Sledil je udar v države Vzhodne Azije, po Indoneziji, Kitajski, obenem v Poljski in Rusiji. Preživele so s strahotnimi žrtvami družbene bede in sto tisoči mrtvih, toda danes se počasi postavljajo na lastne noge. Predvsem južnoameriške države, kjer so teror vodili pučistični generali, obkroženi s tujimi svetovalci, ki so bili vedno Friedmanovi »Chicago Boys«. Potem so se finančni teroristi lotili EU, prva je bila na vrsti Grčija, Ahilova peta Evrope, pa Španija, Portugalska in Italija, sedaj je očitno na vrsti Slovenija. Ali bomo tudi mi potrebovali skoraj trideset let, da se bomo izvlekli iz posttravmatskega šoka, kolikor so potrebovale južnoameriške države? Ali ni škoda zapravljenega življenja tako rekoč ene celotne generacije in še dveh generacij poleg? Ali bomo žrtvovali tretjino stoletja svojih življenj za hranjenje pošasti trga, ki je ušla izpod demokratičnega nadzora? Zveri »svobodnega trga« ni mogoče udomačiti, kajti njen obstoj je povezan z nenehnim žretjem naravnih virov in ljudi. Je kot bazilisk, ki ubije vse, kar vidi, in vidi le, če ubija. Edini način je, da jo zapremo v kletko demokracije in jo kultiviramo. Tako kot so to storili v Južni Ameriki.
Bolivijski zakon o pravicah matere narave
»Povedati vam hočem, moji indijanski bratje, zbrani tu v Boliviji, da petstoletni uporniški boj ni bil zaman. Ta demokratični, kulturni boj je del boja naših prednikov, je nadaljevanje boja Tupaca Katarija, je nadaljevanje boja Che Guevare,« je povedal Evo Morales ob prisegi za predsednika Bolivije. Decembra 2006 so se voditelji Latinske Amerike zbrali na zgodovinskem vrhu v bolivijskem mestu Cochabamba, tam je silovit ljudski upor proti privatizaciji vodovoda nekaj let prej pregnal družbo Bechtel iz države. To je bila prava ljudska vstaja in vojna za pravico do vode. Evo Morales je sestanek začel z obljubo, da bodo zatisnili »odprte žile Latinske Amerike«. Knjigo s tem naslovom je leta 1971 napisal Eduardo Galeano in jo berete z naježenimi lasmi in mrzlim potom. Toda Bolivijci so šli naprej. Aprila 2011 so sprejeli zakon o pravicah matere narave, ki naravi zagotavlja enake pravne pravice kot človeku. Osnova tega zakona ni neki animistični konstrukt, temveč znanstveni pogled moderne sistemske teorije, ki pojasnjuje delovanje ekosistemov in človeške družbe. V zakonu je naštetih enajst posebnih pravic matere narave, med njimi so: pravica do življenja, pravica do obstoja vitalnih naravnih ciklov brez človekovega vpliva, pravica ohranjanja ekosistemov, pravica do čiste vode in zraka … Je to utopija? Ne, temveč izraz iskrene ljubezni Bolivijcev do svoje dežele in svojih ljudi. Ob tem so svetu sporočili: »Naši dedje so nas naučili, da smo vsi velika družina, skupaj z rastlinami in živalmi.« Začeli pa so pred tridesetimi leti iz ruševin šok terapije, ki so ležale naokrog in iz kulture preteklosti, ki, zakoreninjena v skupnosti, krepi odpornost ljudi. Bolivijsko velikonočno jajce je bil klic modrosti in nove družbe, hkrati pa dokaz, da je Bolivija trideset let pred nami! Če nam ne bo uspelo zatisniti »odprtih žil« Slovenije, bomo izkrvaveli pribiti na baziliskov križ »svobodnega trga«.
Oho, ampak od kdaj je jemanje denarja ljudem varčevanje? Državljani se nismo zadolžili, temveč so se zadolžili finančni špekulanti, novopečeni kapitalisti, tajkuni, banke in vlada.
Opozarja: ANTON KOMAT Jana 16/2012
