Ljudje

Vložil sem dušo in telo, da sem jo osvojil

Andreja Comino
6. 6. 2022, 22.00
Posodobljeno: 6. 6. 2022, 22.55
Deli članek:

Na tisoče bolnikov z najtežjimi diagnozami je prof. dr. Samu Zveru neskončno hvaležnih za njegovo srčnost, znanje in predanost, s katerimi se jim posveča že desetletja. Pri tem gre velikokrat preko roba, ko pozablja nase, mu zmanjka časa za družino. Zato je bil toliko bolj vesel, ko je po ločitvi pred petimi leti našel novo srečo – enako srčno in iskrivo televizijsko novinarko Saro Volčič. V zvezo sta »prinesla« vso svojo življenjsko prtljago, o kateri pravita, da je ni samo za en kovček, temveč kar za celo vlakovno kompozicijo, pet otrok in kopico življenjskih izzivov, med drugim njegovo diagnozo Parkinsonova bolezen. Nekako krmarita med vsem tem, brez težav priznata, da sta po eni strani povsem različna, po drugi pa drug drugemu krasno ogledalo, zato se med njima vsake toliko pošteno zaiskri. Ne glede na vse nikoli ne dvomita o svoji veliki ljubezni. Sara je njegova neskončna podpora, pa tudi ženska, ki zna na življenje pogledati širše in mu nakazati pravo rešitev, ki je ne vidi niti cel zdravniški konzilij, kot se pošali Samo. Prvič sta posebej za Jano odprla vrata v svoje srce in razkrila, kako lepo je biti v krasnem partnerstvu pri 50 in 56 letih ter tudi kakšne izzive to prinaša.

Mateja J. Potočnik
Ljubezenska zgodba Sare Volčič in Sama Zvera

Sama je težko ujeti, ves čas je razpet med bolniki, strokovnim delom, predavanji. Težko reče ne, saj mu je iskreno mar za ljudi. Lahko ga je razumeti, k njemu namreč prihajajo tisti z najhujšimi diagnozami in so mu neskončno hvaležni, da se je zavzel zanje ter jim rešil življenje. Zato je skoraj, čeprav nehote, kot rockovski zvezdnik, ki ga zaustavljajo tudi v zasebnem življenju, se mu zahvaljujejo, kadar gresta s Saro na kavo, kosilo ... Želijo z njim poklepetati. Tudi med nastajanjem naše zgodbe je prišel mimo gospod in se poklonil velikemu zdravniku.

»Laufam« na izkušnje. »Še sreča, da imam ta teden malo dopusta, tako je vsega manj. Danes se mi je celo uspelo usesti na kolo. Bil sem v Gornjem Igu v bližini Ljubljane. Malo goljufam, po novem imam električno kolo in se lahko odločam, ali bom vključil baterijo ali ne. Včasih sem tja gor zlahka zlezel za vajo po službi, zdaj pa se mi zdi, kot da se peljem na konec sveta. Še vedno lahko pridem, vendar to ni več samoumevno kot nekoč, ko sem bil 40 ali 50 dni na kolesu brez prestanka vsak dan, ko sem šel po dežurstvu ob osmih zjutraj s kolesom k očetu v Prekmurje ... Nimam več tako surove mišične moči, kot sem jo imel včasih, vesel sem, če mi trikrat na teden uspe na kolo. Sem velik ljubitelj tega športa in imam doma kar 14 koles, ki so spravljena v nekdanji otroški sobi,« je povedal zdravnik, ki se je na pogovor z nami pripeljal z dirkalnim kolesom častitljive starosti, iz leta 1966, ko je bil sam rojen, in ki je zmagovalo na dirkah po Italiji. Kljub dopustu je tisti dan delal od doma. Odgovarjal je na elektronsko pošto, se dogovarjal za razne stvari za svoje bolnike in projekte.

»Tega sploh ne jemljem kot delo, je pač treba narediti. Dolga leta si nisem niti predstavljal, da bo treba toliko delati, a te hitro posesa vase. Odkar sem predstojnik, je vsega še več. Ko so bili otroci majhni, sem nekako še krmaril, da sem bil vsaj nekaj časa z njimi, jih vozil na dejavnosti, potem pa je bilo treba še brati članke, knjige, pisati, to pač spada k delu, da si na tekočem na svojem področju. Zdaj ne utegnem več toliko brati, zaupam pa tudi svojim zdravnikom. Jaz 'laufam' na izkušnje. Na izobraževanja ne hodim, razen če imam kaj povedati,« je razložil vrhunski strokovnjak, ki še vedno dežura. Vse to zagotovo ni dobro vplivalo na njegovo družinsko življenje. Ponosen je na svoje tri otroke, ki pa se niso odločili stopati po njegovi poti. 26-letna Neva se je raje odločila za filozofijo in politologijo na Sorboni v Franciji, 23-letna Zarja za prevajalstvo, 14-letni Brin pa je še osnovnošolec.

Je, kar je. »Starejši dve imata svoje življenje, jaz pa tudi veliko dela, in mi včasih uideta iz vizirja ter obratno. Imam jih zelo rad, četudi me kdaj zmanjka. Kot starš sem se jim trudil omogočiti veliko stvari, za katere sem takrat mislil, da bodo v redu. Zdaj bi morda ravnal drugače, se držal načela, da je manj več, pa bi izpustil kakšen trening ali dejavnost, na katere sem jih vozil, in bi bili kakšno uro več skupaj. To mi dolgo ni bilo jasno. Vendar je, kar je. Kljub številnim obveznostim se s starejšima, ki sta že na svojem, videvamo nekajkrat na mesec, redko se nam uspe dobiti vsem skupaj, vendar sem zelo vesel teh naših skupnih trenutkov. Nobenega od mojih otrok ni zanimalo, da bi postal zdravnik, verjetno 15 nadaljnjih življenj nihče od mojih najbližjih ne bo zdravnik. Moji predniki so bili kmetje, preprosti, a srčni ljudje, oče je ekonomist, mama računovodkinja, ljudje, ki so živeli na zemlji in so bili daleč od intelektualnega sveta,« je razlagal. Prav trdne korenine so mu dale zmožnost razumeti in se postaviti v kožo ljudi, kar ga poleg velike strokovnosti, seveda, naredi izjemnega človeka. Ko se pri 50 in nekaj čez ozira nazaj, je hvaležen za vse lepo in dobro, kar se mu je zgodilo v življenju, pa tudi za preizkušnje, ki so ga pripeljale do tega, da se je naučil sprejeti lastne omejitve. Zdaj mu pri tem pomaga tudi Sara.

Več v reviji Jana, št. 23, 7. 6. 2022