Marjan Šarec je zadovoljen mož, čeprav ve, da je njegovo življenje za marsikoga predvsem dolgočasno. Ali pa vsaj nič posebnega. Ne vem, ali bo čisto držalo. Njegova življenjska štorija je gotovo dober temelj za film ali celo serijo: v najnežnejših letih je zamenjal dve rejniški družini, preživel otroštvo brez izobilja, iz srednje lesarske šole je šel naravnost na sprejemne izpite na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, če tam niti v drugo ne bi uspel, bi šel študirat politologijo; bil je stalno angažiran komik v kultni radijski oddaji, kamniški župan, kandidat za predsednika države, nato pa je postal kar premier.
Da si je sploh drznil pomisliti na igralsko kariero, je kriv zdaj že pokojni režiser Marjan Bevk, ki ga je opazil na pripravah za Shakespearjev Sen kresne noči v Španskih borcih. »Ko je prišlo vabilo za avdicijo na srednjo šolo, so poslali mene, češ da znam afne guncati. Igra je potekala v angleščini in takrat mi je Bevk predlagal, naj grem poskusit na AGRFT.«
Pa je šel in uspelo mu je v drugem poskusu. Izmed 170 kandidatov so jih izbrali le enajst. »Sprejemni izpit je zelo zahteven, pozneje med študijem praktično nihče ne odleti, ker je že prvo sito tako brutalno. Vsaj meni je bilo pozneje vse lažje kot sprejemni izpit.« O tem, zakaj je bil sprejet, kroži nekaj teorij, od Dušana Jovanovića in Borisa Cavazze pa je pozneje slišal, da sta v njem videla neki medijski potencial, češ da ima nekaj v sebi.
»Vesel in počaščen sem, da mi je bilo dano, da sem bil študent in diplomant AGRFT. Koliko sem bil ali nisem dober, je stvar interpretacije drugih. Na akademiji sem se zelo dobro počutil, imel sem krasne sošolce – ravno zadnjič sem srečal Mojco Funkl in sem se je res iskreno razveselil. Dober letnik smo bili, med drugimi so bili moji sošolci Iva Krajnc Bagola, Pia Zemljič, Gregor Zorc, Matija Vastl ...«
Guncanje afen. V procesu igre, študija se je naučil marsikaj o sebi. »Kot vidimo v kakšnih ameriških vojaških filmih, te tudi na akademiji najprej zatolčejo in razbijejo vsakršno morebitno večvrednostno mnenje o sebi. Nato pa te na novo zgradijo. Ponosen sem, da sem univerzitetni diplomirani igralec. Takih mojstrov, ki mislijo in razlagajo, da je komedija oziroma igranje le guncanje afen, sem se najedel za dve življenji. Lahko rečem samo to: kakšna velika zmota! Kdor je delal na televiziji ali gledališču, ve, da gre za ustvarjalen, trd in naporen poklic, ki je tudi eksistenčno zelo zahteven. Tisti, ki o tem razmišlja podcenjevalno, ne ve prav veliko ali celo nič.«
Da je večdnevno tuhtanje o tem, kako in s čim boš nasmejal ljudi, lahko težje in bolj utrujajoče kot kopanje jarka – na to lahko samo prikima. »In lahko si bolan, utrujen, imaš smrt v družini, pa moraš zaradi polne dvorane ljudi, ki zvečer čaka nate, zbrati energijo in oditi na oder ter ljudem, ki so plačali vstopnico, dati vso energijo. To govorim iz lastnih izkušenj, saj mi je umrla mama, pa sem se že čez 15 minut usedel v avto in odpeljal na nastop, kjer je čakalo predstavo 300 ljudi. To je igralstvo – red in disciplina!«
Jaz, gasilec. Ravno pred kratkim je prejel priznanje za 22-letno vztrajanje v gasilstvu. Je dejaven član gasilskega društva, tako imenovani operativec. »Ampak odkar sem vstopil v politiko, bi se zlagal, da sem aktiven gasilec. Le enkrat sem prišel na prizorišče požara, ko smo na poti domov slučajno videli dim. Znano je tudi, da imam v domači hrambi staro gasilsko vozilo društva, saj bi tisti revež brez strehe zgnil. So pa gasilci zame posebna zgodba, ne želim jih vedno izpostavljati, da mi ne kdo bi poočital, da jih izkoriščam za lastno promocijo.«
Več v reviji Jana št. 16, 19.4.2022
