Lucija, o vaši homoseksualnosti so namigovali že vaši kolegi, včasih bolj, včasih manj prijazno. Letos pa ste se izpostavili kar sami. Zakaj ste se odločili, da se razkrijete, kaj vas je napeljalo k temu? Zakaj šele zdaj?
Saj »podtalno« se je to že nekako vedelo, a ste novinarji kar spoštovali mojo zasebnost in niste drezali vame, za kar sem vam hvaležna. To niso lahke stvari. Ker sem »izpostavljena« oseba. Ker se s tem »posebkaš«, »mečeš ven«. Nekateri ljudje to še vedno gledajo tako. Ljudje ne razumejo, da takšen pač si, da tu ne moreš nič. Še vedno mislijo, da bi bila lahko tudi z moškim. A pač ne gre. Izpostavila ali razkrila pa se nisem zato, ker nisem človek, ki gre na nož. Saj sem se nekako zgrizla skozi življenje, na svoj način, a sem zelo prijazen človek. Tudi v svojem poklicu, v stand up komiki, sem prijazna, tudi na »roastih« bolj trpim, kot uživam, ko se moram grobo norčevati iz kolegov. Nisem rada žaljiva. In če bi preveč govorila o homoseksualnosti, bi se morala s tem preveč ukvarjati, bosti. To pa ni bil moj namen.
O tem niste prej nikoli javno govorili, tudi v svojih nastopih ne?
Včasih sem izpustila kakšno »cvetko«, a bolj tako, prikrito, zapakirano. Moji kolegi so jih seveda opazili in se mi čudili: »O, a nisi pravkar nekaj rekla?« Pred leti sta Vid Valič in Denis Avdić imela neki televizijski nastop, mislim, da so bili Viktorji, in je Denis rekel Vidu: »Kako to, da nimaš punce, še Lucija Ćirović jo ima!« Takrat sem razmišljala: Ravnokar me je »outiral« (razkril, da je homoseksualna, op. a.), ali sem se s tem strinjala? Ne, nisem bila pripravljena. Takrat, po tem »razkritju« na televiziji, sem sicer pričakovala, da bodo vsi govorili o tem. A očitno je zelo malo ljudi videlo to oddajo. (smeh)
Rekli ste, da so vas novinarji sicer pustili pri miru, čeprav so vedeli. Pa jim je vendarle kdaj kaj »ušlo«?
Enkrat je bila res objavljena drobna novička, spomnim se, da je padal sneg, šla sem na bencinsko postajo in mislila sem, da se bo zdaj vse spremenilo, da bo vse drugače, a se ni nič. Bilo mi je težko. Sem pa medtem o teh stvareh malo razčistila pri sebi. Ko sem še živela v Ribnici, sem se odločila, da se v lastni hiši ne bom skrivala. V njej je živel tudi moj brat. Najprej sem povedala njegovi ženi. Bilo me je strah, da se bom morala spopadati z zaničevanjem. A tega sploh ni bilo. Imela sem težave samo z medčloveškimi, partnerskimi odnosi. Ko z nekom živiš, pa ne pomije posode – kaj hujšega! V prvem planu se bodeš s sočlovekom. Pa vseeno, če je moški ali ženska.
Zakaj zdaj? Zakaj razkritje ravno zdaj? Kaj vas je spodbudilo k temu?
Vse naše fore, fore komikov, so postale stare. Korona je vse zbanalizirala. Vse je drugače, v trgovino greš drugače, s prijatelji greš ven drugače, vse prejšnje šale so postale banalne, neuporabne. Potrebovala sem sveže stvari. Leto 2020 mi je prineslo tudi strašno veliko strašnih sprememb. Na prvi dan pandemije je oče izvedel, da ima raka. 30. avgusta je umrl.
Moje sožalje.
Hvala. Če zdravila ne primejo, te pošljejo domov. Domači smo skrbeli zanj. Vmes sem imela nekaj nastopov. O čem naj zdaj govorim? O bolnem očetu? Smrt je tema, ki je ni lahko uporabiti v stand up nastopih. A vseeno sem začela govoriti o tem, kar se mi dogaja. Zdaj. O očetovi bolezni. Ravno na Panču na Ljubljanskem gradu sem izrazila jezo nad zdravniki, to sem vzela kot terapijo zase. To sem morala dati ven. Poleg tega je imel v tem obdobju brat mišjo mrzlico, a se je zlizal. Teden dni po očetovem pogrebu sem v bližnjem srečanju z jelenom razbila avto. Ne vem, kaj me še čaka. Preprosto sem začela govoriti o vsem tem, kar iz mene je šlo. Tudi očetova smrt je povzročila, da se mi ne da več pretvarjati. Oče je sicer vedel, da živim z žensko. Pač to leto je bilo tako posebno, da je bilo treba dati karte na mizo. Saj moji prijatelji so vsi vedeli, nisem se skrivala. A na ves glas pa tudi nisem razlagala.
Več v reviji Zarja Jana št. 41, 13.10.2020
