Zanimivosti

Kapitan vedno potrobi svojemu sinu, ki leži na pokopališču ob morju

Gorazd Dominko
1. 1. 2015, 20.03
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.56
Deli članek:

Vzhodna Sicilija, od Etne do Eolskega otočja, kraji miselnih erupcij, milih zim, mečaric na krožniku in popotovanja od Homerja do sebe.

Gorazd Dominko

Pred odhodom na Sicilijo so bili številni pomisleki in strah pred zatohlimi ulicami in njenimi prebivalci povsem odveč. Mafija, ki naj bi obvladovala otok, pa je ostala tako diskretna kot poročena ljubimca. In če kaj, potem je mediteranski otok pokazal, da moramo v življenju tvegati, da brez tveganja ni vznemirjenja, brez morebitne izgube ni nagrade. Vložek je velik, ne nazadnje ni tako blizu in ne tako zelo poceni, a je dobitek trajen in čudovit. 

Taormina velja za najbolj slikovito mestece na Siciliji, ki leži na grebenu gore Tauro.

Nekateri nismo ravno blagoslovljeni s srečo v ljubezni, in če že pride, ljubezni ne moremo izreči, samo pokažemo jo lahko, in pogosto je laže utišati vse, zaradi česar bije srce. Če kje, potem je bilo srečo znova zaslutiti tam, kjer novembrsko sonce še vedno kaže svoj jarki obraz in naj bi niti družbenopolitičnega življenja držali možje v črnem. Na žalost ali srečo o njej ni bilo veliko sledi, čeprav se skoraj vsak drugi Sicilijanec zdi sumljiv, še posebej če je pričeska strogo negovana in z briljantino zalizana nazaj. Včasih razumemo moč vezi, šele ko preizkušnje, nekatere trajajo vse življenje, in pogled na morje, svobodo in slastne agrume, ki si želijo biti iztisnjeni, v spomin prikličejo stare obraze, ki so postali tuji in ob katerih se pretvarjamo, da smo jih pozabili, saj le tako bolečina na koncu mine. Kako hudo je človeku ob izgubi, nemo sporoča kapitan malo večje barkače, ki pluje na eolske otoke že leta in leta in venomer na poti na Lipari, največji in naravnost očarljiv otok med omenjenimi, potrobi svojemu sinu, ki leži na pokopališču ob morju in čigar življenje je ugasnilo veliko prehitro. V prihodnost je stopil močnejši, kot je bil, saj je njegova ljubezen preživela, življenje pa je stkal na novo, v spominu ohranil najlepše, in zdi se, da vsakodnevni pozdravi niso v slovo, pač pa na skorajšnje srečanje.

Gorazd Dominko

In ja, Sicilija in njeni vzhodni kraji, od Taormine, Catanie, Aci Castella in Reala, Etne in Sirakuz, postreže s tistimi trenutki, ko se človek zave, da je svet velikanski in on drobcen, njegove težave pa zanemarljive. S svetoboljem, hrepenenjem in željo po več in še bi utegnil zanetiti nebeški gnev Etne, močno ognjeniško dejavnost, veliko usodnejšo kot zadnjo leta 2012, ki jo prebivalci pod vulkanom še predobro poznajo. La vita e bella, brezkompromisno in prav zares, pa naj trese, bruha ali pregreva, vsaj na Siciliji, kjer je brezposelnost vsaj tako pereča težava kot pri nas, a si namesto z razbijanjem glave dan raje popestrijo z okusnimi arančini in kanoli, mečarico v omaki, pomarančno solato, obveznim kapučinom zjutraj in vsaj še nekajkrat na dan z espressom. Vsakokrat v družbi, ki se začne in konča z dvema poljuboma, ki nakazujeta svetlo prihodnost, bolj srečno in močnejšo kot preteklost, saj bi morala ljubezen, ki se je soočila s spremembo, preživeti. Nikjer drugje se to ne zdi tako preprosto kot ravno na otoku, kjer so se velikokrat rojevali miti in legende, snemali najlepši filmi in stkale prijateljske vezi, toliko bolje, če s samim seboj. Ne preostane drugega kot odštevati dneve do ponovnega snidenja z njo, temperamentno Sicilijo