Kaj pomeni AŠD Olimpija z vsemi svojimi športnimi klubi za mesto Ljubljana?
Dobro blagovno znamko, zaželeno blagovno znamko, ki pa v zadnjem času nima tiste vrednosti, ki bi jo morala imeti. AŠD Olimpija ima pod seboj več kot 30 klubov, a govoril bom predvsem o ekipnih športih, o petih največjih klubih: nogometni, košarkarski in hokejski Olimpiji, poleg njih pa še o rokometnem Krimu in odbojkarskem ACH-ju. Govorimo o klubih, ki bi morali igrati v evropskih ligah.
Kaj pomenijo za Ljubljano, če so uspešni? Dodatno promocijo, dodatne gledalce, turiste in še, kar je meni najbolj pomembno: če so ti klubi uspešni, to pomeni dodaten priliv otrok v šport. Vsa prvenstva, ki smo jih imeli v Ljubljani, so bila zelo uspešna. Evropsko prvenstvo v rokometu je prineslo 150 odstotkov več otrok v rokometu, tako fantov kot deklet. Ko so bile krimovke evropske prvakinje, se je izjemno povečala prodaja zvezkov v Mercatorju z njihovimi podobami.
Dekleta so med seboj tekmovala, kateri zvezek, s podobo katerega dekleta, se bo najbolje prodajal, katera podoba bo prva dosegla 10.000 prodanih. In na koncu je bil vrstni red Deja Doler, Tanja Oder in Branka Mijatovič. Ne samo da so bile evropske prvakinje, bile so tudi lepe. To so zgodbe iz preteklosti. Zdaj pa smo imeli evropsko prvenstvo v košarki, na katerem je bilo v Ljubljani 166.000 gledalcev, in Ljubljana je edina občina, ki je imela povečan obisk turistov - 10,3 odstotka. Odlična organizacija, pa če pustimo KZS ob strani - organizirali smo vse res na najvišji ravni: brezplačna parkirišča, z vstopnico zastonj avtobus, okrepljene linije mestnega prometa … Ljudje so to odlično sprejeli. Tudi maraton je bil odlično organiziran.
Vrnimo se h klubom.
V vsakem klubu je najpomembnejša naveza predsednik-direktor-trener. Krim je zmagoval v navezi Janković-Janković-Tiselj. Takoj ko igralci začutijo, da ni vse v redu, da je nekje razpoka, so kot voda pred jezom: razpoka poči in voda zalije vse. Kaj pa je naloga teh treh? Predsednik je odgovoren za red in denar, direktor mora skrbeti za zakonitost poslovanja in imeti mora znanje o športu, v katerem je. Ker predsednik mora biti 'tele'. Saj ko si priznaš, da si 'tele', si naredil že veliko.
Toda tudi vi ste bili predsednik Krima in podpredsednik Olimpije.
Kot predsednik Krima sem bil 'tele', ker so me vsi spraševali, kaj vidim v teh dekletih. Ko pa sem bil podpredsednik Olimpije pri 31 letih, pa je bila to zame velika čast. Florjančič je bil predsednik, Marter prvi podpredsednik in jaz drugi. Takrat sem bil direktor Mercatorja Investe in sem vodil Olimpijo na vseh domačih tekmah jugoslovanske lige. Moja največja želja je bila, da bi bil z Olimpijo državni prvak. Nisem uspel. Takrat bi morali pripeljati Duška Ivanovića v Olimpijo. Dogovorili smo se za 60.000 mark na leto, pa je Florjančič rekel, da 30.000 dobi takoj, ostalo pa, če bi upravičil pričakovanja. Duško je vstal in rekel, da njega nihče ne bo preverjal, se usedel v avto, odpeljal v Split in tam igral za 30.000 mark na sezono.
S tem hočem ponazoriti, kako pomembno je, da igralci čutijo neko navezanost na klub in da čutijo, da klub deluje kot celota. Jani Möderndorfer kot predsednik Olimpije ima zelo rad košarko in zastavil si je cilj, da bo poravnal dolgove za nazaj. Olimpija bo čez pol leta poravnala vse dolgove za nazaj in bo na ničli. Ampak govoril sem, da nimamo ekipe, igralcev. Prej smo dobili milijon evrov od gledalcev, ki so vsakič napolnili Stožice, zdaj pa moramo ta denar nadomestiti s sponzorji, ker nimamo prihodka od gledalcev. Dodatna zgodba pa je to, da ekipe ne prepoznam več. Če jaz ne spoznam igralca, ki gre po cesti, in ne čutim, da je moj, kako naj se potem identificiram z njim? Kako naj se moj vnuk identificira z igralcem, ki ga ni več? Potrebuješ pravega domačega igralca.
Kakšne proračune imajo najboljši ljubljanski klubi?
Trije klubi, recimo štirje, verjetno ne pet, imajo več kot milijon evrov. Ti klubi potrebujejo poleg priimka neko ime. Edina rešitev je, da recimo nogometna Olimpija postane Telekom Olimpija, da košarkarska Olimpija postane Triglav Olimpija, da Krim postane Mercator ali Lek Krim, da ACH dobi Petrol in da hokejska Olimpija postane Telemach ali Tilia ali nekaj podobnega. Klubi bi morali s podjetji podpisati štiriletne pogodbe, da so potem osnovno preskrbljeni z denarjem. Infrastrukturo imajo, to ni vprašanje, oziroma dodatni nogometni igrišči bosta v Stožicah. Tako sta rešena ključna elementa vsakega športa ali športnega kluba.
Moja naloga pa je, da uredim nekatere druge stvari. Lani, ko je delo v Ljubljani dobil Strabag, sem jim predlagal, da nekaj denarja vrnejo Ljubljani tako, da dajo v šport, kulturo ali humanitarne oziroma socialne namene. In so dali. Zdaj Strabag lahko vidite na košarki in na Krimu. To je moja naloga. Kdorkoli bo delal v Ljubljani, od njega pričakujem, da bo nekaj dal ali športu ali kulturi ali nekam drugam. Ampak to so občasne akcije, to niso stalni sponzorji. Stalni pa postanejo, ko postanejo malce nori. Tako kot sem jaz prišel v Krim in tam ostal deset let.
Kdo je kriv za zdajšnje stanje v ljubljanskih klubih?
Zagotovo nekaj krivde nosite tudi mediji. Negativizem. Pišete, da je vse slabo in zanič. To ni čisto res, ni vse slabo, ampak v tem trenutku pač nismo dovolj dobri. Ključen problem pa je, da ne dajete poguma direktorjem velikih podjetij. Od prve velike 'sečnje' direktorjev leta 2005 in 2006, ko sem moral oditi tudi jaz, direktorji gledajo samo še bilance. Danes je treba podjetja, ki poslujejo z dobičkom, spodbujati, da vlagajo v šport ali kulturo. Recimo Telekom, če imaš deset milijonov dobička, potem boš dal 700.000 evrov Olimpiji, za ime. Prišlo bo toliko in toliko navijačev, ki bodo potem 'uporabljali' tudi Mobitel, ne pa Simobil ali Tuš recimo. Meni je bilo logično, da dekleta, ki so igrala za Krim Mercator, ne gredo v trgovino v Hofer, Lidl ali Spar. To bi bila zame čustvena žalitev. To je treba zdaj dvigniti.
Velika ljubljanska podjetja, ki sicer delujejo po vsej državi - Telekom, Petrol, Triglav, Mercator ... - naj postanejo del imena enega od teh klubov. Treba jih je motivirati, da bodo s klubi podpisali štiriletne pogodbe, in v klubih imeti predsednike, ki se bodo pripravljeni stepsti za svoj klub. Izet Rastoder ima nedvomno rad Olimpijo. Toda on preveč niha v svojih čustvih. K njemu pride neki novinar, pa mu reče, da je ta ali oni igralec ali trener odličen, in Rastoder ga vzame. V športu moraš razumeti, da uspeha na kratki rok ni. Ti moraš imeti igralca, ki je simbol kluba. Izet bi moral dobiti kakšnega Dejana Stankovića, ki ima zveze v tujini in ki ima povezavo tudi z Ljubljano ter ima interes za delo v klubu.
On bi s svojimi zvezami lahko uredil marsikaj. Pripeljal bi na primer dva mlada igralca iz Interja ali Chelseaja, ki sta zelo obetavna in za katera bi recimo Jose Mourinho rekel, da bosta svetovni zvezdi. Ta izjava bi na tribune pripeljala 2000 gledalcev. Takšen Stanković bi moral imeti prvi motiv, da prehiti Maribor, pa potem evropska liga in nato občasno liga prvakov. Ne vem, zakaj Inter ne bi dal 25. ali 26. igralca, da se kalita v Olimpiji. Bil sem na košarkarski tekmi v Istanbulu med Fenerbahčejem in Barcelono.
Željko Obradović je res sestavil dobro ekipo, ki lahko poseže visoko, prej pa so 25 milijonov na leto vrgli stran. Dal sem mu recimo ponudbo, da brezplačno prevzame Olimpijo, pa se je smejal in rekel, da take ponudbe ne bo dobil nikoli več. Ampak v klubu je treba imeti podobne ljudi, kot je on. Jure Zdovc bi moral voditi reprezentanco ali Olimpijo. On je tu in on je naš, poleg tega je še strokovnjak.
Kakšna je torej pot k rešitvi?
Prva naloga: sponzorji. Mediji se morate med seboj dogovoriti in kar pozvati direktorje velikih podjetij in jih vprašati: kje ste, ali nimate poguma? Poleg sponzorja je treba v klub pripeljati športnega direktorja, ki ima ime. Pravo ime.
Tako kot Zlatko Zahovič v Mariboru?
Tako je. To je bila najboljša rešitev za njih. Njemu se lahko samo priklonim. Z Zlatkom sva kar dobra in si sem ter tja dopisujeva po telefonu. On meni pravi, kako bi bilo lepo, če bi bil jaz v Mariboru, jaz pa njemu, kako bi bilo lepo, če bi bil on v Ljubljani. Imava zelo korekten odnos in ga zelo spoštujem. In to od takrat, ko sem postal predsednik rokometne zveze in smo šli na Portugalsko. Počakal nas je na letališču in on je vzel moj kovček in ga nosil. Pa sem mu rekel, da to ne gre, ker je on taka zvezda na Portugalskem in da moram jaz plačati za to, da se fotografiram z njim. Tak športni direktor, ki ima ime, bi lahko pripeljal tudi dobrega trenerja. Potem pa to vse skupaj pomeni tudi uspeh.
Uspeh pa pomeni to, da bodo igralce otroci prepoznali, se vključili v šport in odšli z ulice ter raje na trening, kot da bi prižgali cigareto ali še kaj hujšega. Hoteli bodo po poti svojih vzornikov. Tu je zgodba zaključena. Glavni sponzor s štiriletno pogodbo, ki zagotavlja mirnost. Da se ne bo dogajalo tako, kot je bilo v preteklosti. V večjih ljubljanskih klubih se mi zdi, da imajo redne plače, samo košarkarji Olimpije, ki ima dolga samo še okoli 50 ali 60 tisoč evrov iz sezone 2009/10. Dokaj redno plačuje tudi Izet Rastoder, pri hokejski Olimpiji so s plačami v zaostanku, tako kot na Krimu in pri ACH-ju.
Toda kako spremeniti ustroj kluba?
Pričakujem, da pride v košarkarsko Olimpijo Jaka Laković, ob tem da imaš na mestu organizatorja igre dobrega Cedrica Jacksona, tretji pa bi bil mladi Paolo Marinelli, ki še ne more prevzeti vodilne vloge, je pa zelo obetaven košarkar. Na mestu dvojke bi lahko igral Domen Lorbek, pa potrebuješ še recimo Eda Muriča in Alena Omića, potem pa lahko pripelješ še kakšno okrepitev iz tujine. Lakoviću bi na primer rekel, da pri 35 letih lahko igra še sezono ali dve, potem pa računam, da bo začel delati kot trener.
To je dolgoročna politika kluba. Ali pa, če ne Lakovič, Vlado Ilievski. Pripeljati moraš takega, za katerega veš, da bo ostal v Ljubljani in da ima prihodnost povezano z Ljubljano. Ampak mora biti tak igralec, ki čuti dolgoročno povezanost s klubom. Tak igralec, ki mu bo Olimpija na primer ponudila 7000 evrov, ampak bo raje šel v Domžale, ker mu bodo ponudile 8000 evrov, naj gre kar takoj v Domžale. Košarkarska Olimpija mora imeti pet slovenskih igralcev, ki jih bom jaz poznal, ki jih bo poznal moj vnuk. Zdaj je odšel Jaka Blažič, odšel je Klemen Prepelič in Emir Sulejmanović. To ne gre. Ampak teh stvari ne more urejati predsednik. Tu bi moral biti športni direktor na primer Goran Jagodnik ali Peter Vilfan in Slobodan Subotić.
Kaj bi taki ljudje pomenili za klub?
Vam povem primer, kako sem hotel Vladeta Divca zvabiti v Olimpijo. Bil je v Ljubljani na služenju vojaškega roka. Prišel sem k njemu, star je bil 18 let. Igralci so me imeli radi. Šel sem v Zagreb v hotel Panorama, kjer so imeli reprezentančno akcijo in ga vprašal, kolikšno pogodbo bi imel. Rekel je 10.000 mark. Odvrnil sem mu, da mu damo 30.000 mark. No, potem pa je v Ljubljano prišel Dragan Kičanović, legenda jugoslovanske košarke, in rekel Divcu, da gre v Partizana. In Divac ni okleval niti za trenutek.
Za Vladeta je bilo to, da je ponj prišel Kićo, veliko več kot denar. Zaupal mu je in verjel mu je. In to je pomembno, da igralec verjame v klub, v človeka, ki je v klubu. Predsednik in denar nista tako pomembna. Predsednik je samo servis. Športni direktor pa mora biti legenda. Spomnim se mojega sodelovanja z Radom Lorbkom. Z njim sva odlično sodelovala in bil je velik poštenjak. Po mojem odhodu ne vem, ampak takrat, ko sem delal z njim, je bilo odlično. On je znal z igralci in jim je ugodil, ko je bilo treba, in jih kaznoval, ko je bilo treba. Velik del krivde za tako stanje v športu nosijo tudi menedžerji.
Proda te v Krko za eno leto, potem te spet proda v Olimpijo in tako vsako leto pobere provizijo. Toda če zaključiva to zgodbo: potrebuješ tako imenovani trikotnik in vsi trije igralci so pomembni. Potrebuješ denar, vrhunskega igralca, ki pritegne mlade v šport. Če nimaš denarja, nimaš vrhunskega igralca, in če nimaš vrhunskega igralca, ni mladih in tudi klub nima dolgoročne perspektive.
Za to potrebuješ velika podjetja, ki se dolgoročno zavežejo klubu, in to povedo javno, saj so del kluba tudi njihovi potrošniki. Temu sledi direktor, ki mora biti legenda, pravo ime iz tega športa, okostje kluba pa morajo biti dobri domači igralci, s katerimi se mladi lahko identificirajo. Ne more iti Blažič v Zvezdo, ne more iti Bertrans v Partizana, ko ni dobil še nobene plače. Ampak Partizan delo tako, kot je delal Zmago Sagadin: odigraj pri meni, pa boš še lahko v Panathinaikos, Fenerbahče, Real, kamor boš hotel.
Zdaj pa še glede infrastrukture v Ljubljani. Vse le ni tako, kot bi moralo biti, ne za Bežigradom ne v Stožicah.
Takrat smo imeli v načrtu, da bosta oba stadiona stala leta 2006. Stožice stojijo in stadion je med tremi najlepšimi v Evropi po merilu Uefe. Takrat smo naredili na hitro. Plečnikov stadion je v lasti treh subjektov. Jože Pečečnik je vložil veliko denarja, a ga je ljubezen do nogometa zapustila. Zdaj ni več tako navdušen in mislim, da se bo počasi umaknil iz tega projekta. Izgubil bo veliko denarja, mi pa bomo potem skušali obnoviti Plečnikovo dediščino in narediti igrišči z umetno travo za Olimpijo.
Že pred časom je bila ideja, da bi na mestu Bežigrajskega stadiona naredili elitno sosesko.
Ne da se, ni prostora. Načrt je bil, da se ob stadionu, tam, kjer je bila nekdaj bencinska črpalka, naredi stolpnica, kjer bi bili mala bolnišnica za športne poškodbe in prostori za olimpijski komite. Na drugi strani, kjer so zdaj vrtički, pa bi bili še trije stolpiči, vendar temu nasprotujejo lastniki Fondovih blokov.
Toda to ni njihova zemlja, je občinska. Ali pa se motim?
Ne motite se in po zemljiški knjigi smo mi lastniki. Kako si lahko lastijo zemljo, ki je prek ceste?
Se v Stožicah kaj dogaja glede trgovskega središča?
Ne. Poskušali bomo narediti konzervacijo objekta in ga zaščititi. In potem bi naredili park, kot je bil načrtovan. Težava je tudi v negativizmu. Nihče se ne trudi, z mediji vred, da bi iskali možnost, da se projekt zaključi, ampak vsi pišejo o propadlem Jankovićevem projektu Stožice. Ampak to ni res, jaz sem dobil, kar sem hotel: stadion in eno najlepših dvoran v Evropi. Zgodbo je treba obrniti in zaključiti trgovski del, da se vse skupaj konča.
Tako kot je v državi prisotno preveč negativizma.
Seveda. Optimizem je potreben, da se država vrne v prave tirnice. Treba je spodbuditi državne investicije, ki bi odprle nova delovna mesta in vrnile optimizem med ljudi, ki bi spet povečali potrošnjo. In tako bi se spet povečala vlaganja tudi v šport.
