PO IZSTRELITVI NAJMOČNEJŠE RAKETE

Človek, veseli se, kmalu boš spet na Luni!

Marija Šelek/revija Jana
11. 12. 2022, 12.00
Posodobljeno: 11. 12. 2022, 19.37
Deli članek:

Po 50 letih, odkar je človek nazadnje stopil na Luno, je ameriška vesoljska agencija Nasa v vesolje izstrelila najmočnejšo raketo doslej in proti Luni poslala modul Orion. Projekt Artemis bo čez eno leto v vesolje poslal tudi posadko, vrhunec pa predvidevajo čez približno tri leta, ko bo človek zopet stopil na Luno. Vendar cilj ni Luna, nam je razložil astrofizik prof. dr. Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, temveč Mars.

arhiv Zarje
Zanima nas Mars, saj človek ni edino čudo stvarstva

Čeprav gre za najzmogljivejšo raketo kadarkoli v naši zgodovini (večji potisk, več tovora ...), pa ne gre za revolucijo. »Tudi ta raketa v veliki meri uporablja motorje iz vesoljskih raketoplanov izpred desetih let. Kjer se je dalo, so uporabili preskušeno tehnologijo. Artemis je res večinsko Nasin projekt, ampak sodelujemo tudi Evropejci, Japonci in Kanadčani. Posamezni deli rakete, ki zdaj leti proti Luni, so narejeni v Evropi,« pojasni profesor Zwitter.

Američani se ob vzletu rakete jočejo, tresejo od razburjenja, povprečen Slovenec pa samo skomigne z rameni. »Slovenci se premalokrat pohvalimo, se ne znamo, medtem ko gredo Američani s čustvi na polno. Gre za razlike v družbi, dojemanju sveta.«

Vsako jutro je nad vami astronavt

Ob vsem norem napredku se človek tudi vpraša, kaj se je dogajalo v 50 letih, da vmes nismo niti enkrat več šli na Luno. »Cilj programa Apollo je bil postaviti človeka na Luno, zadnji astronavt je po njej hodil decembra 1972. Ampak ni treba imeti občutka, da je bil odtlej totalen zastoj. Sploh ne. V raziskovanju vesolja so se stvari dramatično razvile in se še razvijajo: vse sorte avtomatskih sond brez posadke je potovalo v osončju praktično kamorkoli. Cela vrsta astronomskih teleskopov je v vesolju, dejansko gre za izjemno hiter napredek. Povsem nekaj drugega pa je imeti v vesolju človeka. Za to pa je v zadnjih 50 letih bilo manj interesa in denarja. Ampak ljudje smo v orbiti vzpostavili permanentno bivanje – mednarodna vesoljska postaja in pred njo še druge so pomenile, da kadarkoli se zjutraj zbudite, frči nad vami kakšen astronavt, vendar ljudje onkraj te nizke tirnice nad Zemljo (500 km visoko) nismo šli.«

Polet v vesolje cenejši kot orožje

Človeštvo za oboroževanje in vzdrževanje svojih vojsk porabi na dan toliko denarja, kot stane vesoljski projekt Artemis na leto.

Pri raziskovanju vesolja je ceneje, če to počnete z avtomatskimi sondami, saj danes računalniki zmorejo neverjetne stvari, za nameček pa je to bistveno ceneje, pove sogovornik. »Če gre kaj narobe, gre po gobe 'le' nekaj let dela in denarja, ko pa imate na krovu astronavta ... K sreči jih dojemamo kot junake, ki se jim ne sme nič zgoditi – in človeka varno pripeljati nazaj je tisto, kar zelo veliko stane.«

Profimedia
Koncept pristajalnika Artemis

Zakaj mora človek v vesolje? 

Človek si želi vedeti vedno več, zato je sla po spoznavanju vesolja neizmerna. Hočemo tudi več od golih dejstev. »Računalniki pač ne znajo povedati z več ali manj čustvi, kaj so doživeli, medtem ko astronavt to do neke mere zna. Še posebej če je dober govorec, zna ljudem posredovati vsaj košček svojih občutij.«

Ideja poleteti v vesolje, ga izkusiti, mlade izjemno motivira. Na razpis evropske vesoljske agencije, s katerim so iskali bodoče astronavte, se je prijavilo 22.589 kandidatov, od tega 62 iz Slovenije. Med njimi sta dr. Lara Ulčakar (teoretična fizičarka, doktorirala je na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko) in mag. Patrik Gubeljak (iz eksperimentalne fizike je magistriral na Imperial Collegeu v Londonu, iz elektrotehnike pa na Cambridgeu) prišla med dva odstotka vseh prijavljenih. Zwitter je prepričan, da bosta še kdaj poskusila.

»V pogovoru iz njiju sevajo neverjetna sposobnost, motivacija in predanost. Po takšnih kadrih podjetja, ki si želijo razvoja, hlepijo, saj so sposobni premikati gore. Četudi je torej v vesolje ceneje poslati stroj, je treba kdaj poslati tudi človeka.« Raziskovanje vesolja je treba gledati širše, je tista draž, ki mami ljudi, jih navdihuje, da segajo višje, se izobražujejo zaradi silne motivacije in so zaradi pridobljenega znanja sposobni popolnoma drugih stvari kot preostali.

Raziskovanje vesolja bogati družbo

»Raziskovanje vesolja ljudi zelo zanima, je jedro tega, zakaj se je človeštvo razvilo do te stopnje – zvedavost, želeti razumeti, znati. Družba s tem, ko se ljudje izobražujejo v nečem, kar jih zanima, blazno profitira. Človeka ni treba izobraževati za neposreden poklic. Treba mu je dati znanje, potem ga bo pa on znal prenesti na drugo področje. Mnoge večje države še toliko bolj, ampak tudi Slovenija izobrazi več doktorandov astrofizike, kot jih dejansko lahko dobi službo na fakulteti. To je dobra investicija v kadre in nihče od teh nima nato slabo plačane službe. Včasih ljudje na to kar pozabimo, ko večinsko prevladuje mnenje, da bi univerza morala izobraževati za poklic.«

Profimedia
Človek je na Luni že bil, sedaj se vrača.

Človek ni edino čudo stvarstva

Ampak ne Luna, v resnici je cilj vesoljskih programov Mars. »V znanosti je pač tako: vedno je cilj doseči še neraziskano. Da bi samo ponovili Apollo in preverili, ali so na Luni še vidne človekove stopinje, nima smisla. Luna je vmesni cilj, končni pa Mars, ker je to planet (ne samo luna) s precej zanimivo zgodovino: na Marsu so nekoč tekle reke, padal je dež, danes je to puščava z neprijetno hitrimi vetrovi. Pri Marsu nas zanima, kakšen je bil nekdaj, iščemo odgovore na vprašanje, kako pogosto je življenje v vesolju. Zdi se neverjetno, da bi bili popolnoma sami. Človek ni edino čudo stvarstva. Ugotavljamo, da so taki pogoji kot na Zemlji še kje drugje, ali se je iz njih razvilo tudi kaj takega, kot se je na Zemlji. To je zelo vznemirljivo vprašanje, ki pravzaprav ni tehnično, gre za cel pogled na svet. Če bi ugotovili, da se je še kakšna, četudi zelo preprosta oblika življenja zgodila kje drugje, bi to spremenilo dojemanje človeštva o sebi, kako gledamo nase kot na bitja. Zdaj lahko to preverimo. Predvsem pa se astronomi zelo zavedamo, da iz našega osončja nikamor ne moremo, da je Zemlja edini planet, je nezamenljiva, in če bomo še naprej s podnebjem tako ravnali, si ga bomo uničili. Planetu je za to vseeno, preživel bo, življenje na njem tudi, ampak najranljivejši smo ravno ljudje. Trenutno pa se uničujemo, in to močno.«