Pot od Ljubljane do Osilnice je dolga in vleče se. Skoraj dve uri po lokalnih cestah in neskončnih serpentinah. Razmišljam, koliko časa tukaj čakaš, če potrebuješ rešilca. Če je cesta sploh prevozna. V zadnjih dveh tednih septembra ni bila in Osilnica je bila odrezana od sveta. V najhujših poplavah zadnjih desetletij so bili nekaj dni prepuščeni sami sebi. Voda je zalivala hiše, spodjedala ceste in sprožala plazove. Gasilci so črpali vodo iz objektov in postavljali protipoplavne vreče, a večine škode niso mogli preprečiti. Zalilo je 20 hiš, uničilo infrastrukturo, odprlo vodovod in onesnažilo polja. Posledice so za občino z malo prebivalci in majhnim proračunom katastrofalne.
Malo pred Osilnico je utrgalo skoraj cel pas ceste. Mimo zapornice in opozorilnih znakov se s fotografom Šimnom prebijeva v naselje ter najprej ustaviva pri županji. Škoda gre v milijone, pove, proračun občine pa je majhen. Pri sanaciji bodo zato potrebovali veliko pomoči. Država jo je obljubila, upa, da bo obljubo tudi držala. »Hiše smo reševali sproti, kolikor se je dalo. Gasilci so izčrpavali vodo, na posodo smo dobili tudi razvlažilnike. A marsikje je problem podzemna voda. Pri tako razmočeni zemlji ji ne moreš preprečiti, da se ob dežju ne bi ponovno dvignila in zalila hiš.« Vsekakor bi nujno potrebovali tudi dodatne protipoplavne zidove, pravi županja. »V Bosilji Loki je, na primer, spodjedlo milijon in pol vredno cesto, ki smo jo ravno letos dokončali.« V Kužlju, v sosednji občini, je tak zid rešil štiri hiše, da jih poplave niso spodjedle.
Tukaj v trgovini ne moreš kupiti zelenjave
V teh krajih je življenje skromno in ljudje so pridni. Zanesejo se sami nase in tudi po poplavi so takoj poprijeli za delo. Nekaj dni po povodnji je že skoraj vse počiščeno. Marsikdo ima že svojo potopno črpalko, ozimnico pa na višini, do koder voda ne seže. »V naših trgovinah ne boste našli zelenjave,« pravi županja. »Ni povpraševanja po njej. Ljudje jejo tisto, kar pridelajo na domačem vrtu, in tako prihranijo kakšen evro.« Poplavljeni ter s peskom in vejevjem zasuti vrtovi in njive so zato še večji udarec.
Zapeljeva se naprej, proti Bosilji Loki in Mitrovičem. Ob cesti gospod v samokolnico nabira jabolka za ozimnico. Tudi pri njih je drla voda s hribov za hišo. Bobnelo je in grmelo, v zraku pa je bil vonj po smodniku. Povzročale so ga skale, ki jih je hudournik trgal z bregov in valil po strugi. »Že v prejšnji poplavi je naneslo kupe peska in lesa,« pove gospod, ki ne želi deliti svojega imena. »V dveh tednih vmes jih niso odstranili, zato je voda naslednjič divjala še širše.« Njegovi travniki in vrt so polna kamenja in vejevja. »Tega se ne da obdelovati, prej bo treba počistiti. S traktorjem in na roke, z lopato.« Kot večina ljudi tukaj hiše nima zavarovane. Nad tem samo zamahne z roko. »Saj veste, kako je z zavarovalnicami. Plačaš veliko, dobiš pa malo. Se že najde kak člen, po katerem ti ravno tega ne krijejo, kar bi potreboval.« Ponudi nama sveže obrana jabolka in se poslovi z besedami: »Narava nam hitro pokaže naše mesto, kajne? Proti njej pač ne moremo.«
Bolna žena in poplavljena hiša
Hiša Frbežarjevih je ena tistih, ki je utrpela največ škode. Gasilci so tu tri dni in noči izčrpavali vodo, a ni pomagalo. Zlatko Frbežar je družinski dom zgradil pred dvajsetimi leti. Vsak prosti tolar in nato evro je šel vanj, in to je tudi videti. Vzorno vzdrževan je in z okusom urejen. »Lani smo prenovili fasado in zamenjali okna, zdaj pa to,« pove Zlatko žalostno. Nekaj dni po zadnji poplavi je hiša že popolnoma počiščena, le vlažne stene in črta na kavču še kažejo, da je bilo tu vode do kolen. Ne le počistil, Zlatko je po prvi poplavi začel že tudi beliti, ko je voda spet udarila. »Ponovno bom moral urediti drenažo,« pravi. »Veliko lahko naredim sam, ampak izkopa pa ne. Ne vem, kako bom, že zdaj imam kredit.« Da je vse še huje, je žena Dubravka hudo bolna in skoraj popolnoma odvisna od moža. Ker se komaj premika, ji je v spodnji etaži uredil celotno stanovanje, vključno s kuhinjo in pokrito teraso, na kateri lahko posedi na zraku.
Voda je prišla sredi noči. »S psičko Simbo sem ležala na kavču,« pripoveduje Dubravka. »Hotela sem vstati za na stranišče in stopila v vodo. Grozno sem se ustrašila. Poklicala sem moža, a kako naj hodim po vodi, ko se komaj premikam? Nesti me pa tudi ne more. Tresla sem se in jokala, okoli hiše pa je bobnelo. Po takem se bojiš vsega – strel in grmenja, še dežja.« Zlatko miri svojo ženo, a prizna, da kaj takega ni doživel še nikoli, pa je bil rojen ob Kolpi.
Verjetno največ pa je voda prizadejala domu gospe Anamarije Štimec. Upokojena gimnazijska profesorica svojo rojstno hišo že leta počasi obnavlja, zdaj pa je v veliki meri uničena. Zgrajena je iz kamna in vezanega omota, ki srka vodo kot goba. Hiška stoji tik ob strugi manjšega potoka, nad njo je mala elektrarna. V potok so že pred leti ob gradnji ceste nametali kupe materiala in ga s tem zožili. Obenem elektrarna preusmerja tok vode, struga pa sploh nikoli ni bila očiščena. S časom se je premaknila bližje k hiši. Skupaj z močnim deževjem je tako nastal recept za katastrofo. »Sredi noči smo dvigovali kuhinjske aparate na višja mesta,« pravi Anamarija. Vode je bilo v hiši več kot 40 centimetrov. Zalilo je čisto vse. Dve noči je spala v avtu pred hišo in reševala, kar se je rešiti dalo. Pri tem bi se skoraj utopila. »Poskušala sem ujeti posodo, ki jo je odnašalo, in zdrsnila po spodjedenem bregu. Na srečo sem se ujela za padlo deblo, a če ne bi bila ob meni naša komunalca Zvonko in Rajko, me danes verjetno ne bi bilo med živimi.«
Če je gospo Anamarijo škoda na hiši prizadela, tega ne kaže. »To bo treba pač popraviti,« pravi. »Predvsem si želim sistemskih rešitev vodotokov tod okoli. Brez tega bomo vedno znova v isti situaciji. Pred petnajstimi leti sem bila občinska svetnica v Osilnici in že takrat smo imeli sestanke na Direkciji za vode ter opozarjali, kaj se lahko zgodi in kaj bi bilo treba urediti. Pa se ves ta čas ni nič naredilo!«
Čistijo tam, kjer ni hiš
Da so vodotoki najnujnejša stvar, ki jo je treba urediti, opozarja tudi županja. »Hudourniške struge so bile prej globoke po dva metra. Če jih pogledate zdaj, so polne skal, lesa in peska. Ponekod vse do roba. Dokler ne bodo počiščene, ne bo imela voda kje odtekati in nam bo poplavljala hiše,« pravi Alenka Kovač. Že dve leti opozarja Direkcijo za vode, da jim Kolpa spodjeda edino lepo plažo, ki jo imajo, in na tem mestu tudi poplavlja. »S tem se struga čedalje bolj polni in voda ob deževju prihaja čedalje višje.« A tista, ki se je najbolj bojijo, je voda, ki se zliva s hribov. Ta pred sabo rine tudi zemljo in les, spodjeda bregove ter ponekod ogroža hiše. Struge hudournikov morajo biti zato urejene in očiščene. »Ne razumem, zakaj, a sanira se vedno iste vodotoke, in sicer ne tistih, ki ogrožajo domove. Pričakovala bi, da se bo Direkcija za vode obrnila na nas, ki tukaj živimo, da povemo, kje je sanacija najnujnejša. Ne le da ni tako, vsakič, ko jim poskušam dopovedati, kje je treba najprej počistiti, naletim na zavračanja in izgovore,« pove že nekoliko jezna županja. »Včasih dobim občutek, da sanirajo tam, kjer je to najlažje, ne pa tam, kjer je najbolj potrebno,« še doda.
Osilnico so si prišli ogledat že vsi – od vodarjev do izvajalcev in ministra Šarca. Obljub o pomoči in hitri sanaciji je bilo veliko. Prebivalci poplavljenih krajev pa lahko le upajo, da bodo izpolnjene pred naslednjim močnim deževjem.
