Slovenija

Jasnovidka Elena o tem, kaj čaka Slovenijo

Urška Krišelj Grubar / Jana
24. 10. 2014, 11.27
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.55
Deli članek:

Elena je Rusinja. Pri nas je že skoraj dvajset let. Ima tri hčerke in moža Štajerca. Želela si je še četrtega otroka. Tri leta zapored je v šestem mesecu rojevala mrtve otroke. Pri zadnjem porodu je padla v komo. Prebudila se je z novo zavestjo. Nič ni bilo več tako kot nekoč. Pravi, da je postala jasnovidna. Številni ji pritrjujejo. Kakšen se tudi ne strinja, a se po navadi čez čas vrne in ji prizna: imela si prav, škoda, da sem to spoznal prepozno. Obiskali smo jo v Celju. Prišli smo s številnimi predsodki, odšli okuženi z optimizmom.

Mateja J. Potočnik

V bivši Sovjetski zvezi so dejali, da ima njena petletna punčka hudo okvaro ledvic in da je za preživetje nujna operacija. Eleni se je zdelo čudno, ker je bila videti zdrava. Imela je poznanstva v Sloveniji in je z edinko pripotovala k nam. Zdravniki so po pregledu deklice rekli, da je popolnoma zdrava in da z njenimi ledvicami ni nič narobe. Je šlo za krajo človeških organov? Elenin oče je tožil ruske zdravnike, vendar s tožbo ni uspel, še več, ostal je pretepen in brez vsega. Elena se ni imela kam vrniti, ostala je v Sloveniji. Zdaj se je njeno življenje uredilo, vendar je bila dolgo na preizkušnji.

Največja preizkušnja

Elena je napovedala, da nas Slovence v ne tako oddaljeni prihodnosti čaka mlada predsednica, ki nas bo suvereno in samozavestno zastopala v slovenski narodni noši. Ženska bo ponosna na deželo, od koder izhaja, in tako bi morali biti vsi, je povedala Elena, ki se čudi, kako nespoštljivo se obnašamo do svoje kulture.

Po tretjem rojstvu mrtvega otroka (pred tem je rodila tri zdrave deklice) je zaradi nenadne ustavitve srca padla v komo. Nekaj časa je bila klinično mrtva. Tudi ona je videla vabljivo belo svetlobo in prav nič težko ji ne bi bilo oditi, če je znan glas ne bi zvabil nazaj v telo in ji obljubil, da ji bo pomagal pri iskanju odgovorov na vsa vprašanja. Vrnila se je v življenje in se od tistega dne predala dotlej neznani sili, ki jo vodi. »Vidim avro ljudi. Vidim odgovore in bolezni. Poznam poti, po katerih so stopali, in vidim nove, kam bi morali, da bi bilo zanje najbolje. A se ne vmešavam preveč. Le če me kdo prosi, ko me obišče. Vsak se odloči sam. O slabih rečeh, ki jih vidim, ne govorim, a skušam pomagati.«


Kako vidi stvari, nas je najprej zanimalo, ko smo Eleno obiskali na njenem delovnem mestu v Celju. Povedala je, da kadar se znajde v prostoru, kje je več ljudi, in se »priklopi na frekvence«, je, kot bi prižgala več televizorjev hkrati. Skoznjo prihajajo informacije. Ne zna si vsega razlagati. Ko je o tem začela govoriti na glas ljudem, je kmalu prejela potrditve, da so njena videnja prava. K njej so začeli množično hoditi ljudje iz vse Slovenije.

Mateja J. Potočnik

Kdo jo poišče?

Povedala je, da različni ljudje z najrazličnejšimi težavami, največ pa zaradi odnosov, težav s sorodniki, neplodnostjo. Nekateri ne želijo slišati, kar jim reče, pa jim je kasneje žal, drugim se začnejo odpirati vrata, tretji jo plašijo. Po dveh letih, ko je v glavnem brezplačno doma pomagala vsem, ki so jo začeli obiskovati ter prositi za nasvet, je bila prijavljena na tržno inšpekcijo. »Sledile so kazni, celo grožnja z izselitvijo moje družine iz stanovanja, ker po mnenju sosedov opravljam obrt in so obiski strank moteči.« Zdaj je odprla podjetje, si v centru Celja uredila prostore, ki jih krasijo Jezus, Buda, pisane jantre, pravoslavni križ, angelske slike, fotografije zelenja, kamenčki od tod in tam. Elena meni, da je pomembno, da človek veruje, ni pa pomembno, v kaj. Žal ji je vsakega, ki ne more v nič verjeti. »Vodniki delajo skozi nas. Sledite tisti energiji, ki vas podpira. Vzemite življenje v svoje roke. Za trpljenje obstaja nagrada.«

Mateja J. Potočnik

Včasih moramo iti skozi pekel, da bi prišli do nebes. Pravi pekel je lahko tudi selitev v tujo državo. Pristanek v Sloveniji ni bil mehak. Prva asociacija številnih pred leti ob prikupni ruski mamici z otrokom brez očeta je znana. Ničkolikokrat jo je morala preslišati. Ponižana se je borila naprej in naposled spoznala take ljudi, da so ji stali ob strani, predvsem njen mož Igor Seničar. To, da ni Slovenka in ni rojena pri nas, temveč v bivši Sovjetski zvezi, še danes ostaja njena brazgotina. Njena mati je Avstrijka, Elena je po narodnosti Rusinja s slovenskim državljanstvom. Čeprav ne ve, kam pripada, se je našla v sebi. In ljudje so to začutili. Ne samo zaradi njenih napovedi, kaj naj storijo, da bo zanje najbolje, predvsem zaradi njene pristnosti in odprtosti ter tega, da si je zelo všeč točno taka, kot je.

Kaj čaka Slovenijo?

Vprašanje, ki se bo vleklo še naprej, se glasi: imeti ali biti. Oboje je težko združljivo. Ozaveščeni ljudje se bodo množično začeli odločati za življenje brez elektronskih naprav, ker bodo spoznali, da jih ovirajo pri soočenju s samimi sabo. Ker se bodo izgubljali v tujih zgodbah, pozabili pa na svojo. Umikali se bodo v osamo. Elena, ki se sicer ne ukvarja z globalnimi in političnimi napovedmi, ker ima s tem slabe izkušnje, je kljub vsemu napovedala, da nas Slovence v ne tako oddaljeni prihodnosti čaka mlada predsednica, ki nas bo suvereno in samozavestno zastopala v slovenski narodni noši. Ženska bo ponosna na deželo, od koder izhaja, in tako bi morali biti vsi, je povedala Elena, ki se čudi, kako nespoštljivo se obnašamo do svoje kulture. In do uspešnih mladih, ki nas zapuščajo. A se bodo vrnili, je povedala. In to z znanjem, ki nam bo pomagalo do življenja, kakršno si zaslužimo. Ni pozabila povedati, da v Sloveniji prevladuje ženska energija, ki je ne bo več mogoče prezreti, in opozorila je tudi na zemljevid naše državice, kokoši, ki je predvsem skrbna mati. 

Izkušnja fotografinje in novinarke

Čeprav Elena nima posebne strokovne zdravniške ali psihoterapevtske izobrazbe (je gimnazijska maturantka), ne bere knjig in ne hodi na drage seminarje, njene besede zvenijo učeno. A niso njene, je povedala. Besede jo le obiščejo. Naši fotografinji Mateji je povedala, da ima tujek v zobu, in res je imela v njem zdravilo, ki jo je motilo. Pripovedovala je, kar je videla, in čeprav sva prišli le preverit, kdo je ta Elena, o kateri so nam v uredništvo poročali bralci, naju je prevzela. Najbolj s svojo nalezljivo dobro voljo, optimizmom, ki ga goji kljub težki življenjski preizkušnji. Všeč nama je bila, ker se ne spreneveda, je, kakršna je. »Bila sem v taki stiski, da sem šla kot mnogi prosit Marijo v Medžugorje. Ko sem hodila na goro in prispela h križu, sem se najprej spotaknila na kamenčku. Pobrala sem ga in na njem prepoznala Marijin obraz. Na vrhu ob križu, ko sem pokleknila in začela moliti, sem čez čas slišala, naj sedem na kamen. Imel je razpoko. Glas me je vodil, naj z vejico iz razpoke v njem potegnem nekaj, kar mi bo dalo novo sporočilo. Bila je verižica s pravoslavnim križem. In tretja najdba: ko sem se na poti z gore spraševala, kaj naj naredim, ali je prav, da odprem firmo, ali naj neham pomagati ljudem z besedami, ki prihajajo vame, sem našla gumb in kasneje izvedela, da je na njem celjski grb. Vse to mi je pomagalo in mi potrdilo, da zdaj svoje poslanstvo živim v Celju, Marija, Jezus in še kdo pa mi pri tem pomagajo.«

To je Elenina zgodba, še en navdih za številne, ki so se znašli na robu. Seveda njenih pričevanj ni mogoče znanstveno dokazati. Dokaz so pričanja ljudi, ki prihajajo k njej. In ona sama, nasmejana, lepa, živahna, topla Rusinja s slovenskim možem, ki si je v Celju ustvarila kotiček, kamor rada zahaja sama in čedalje več ljudi, ki v njeni zgodbi prepoznavajo svojo lastno. Daje jim moč, da jo začnejo tudi živeti.