Nedavna stavka rudarjev Premogovnika Velenja kaže na to, kako zmedeno energetsko politiko imamo, največje žrtve pa so rudarji in tudi državljani. Kakšno je vaše mnenje o nastalem položaju?
Treba je vedeti, da so z gradnjo TEŠ 6 zgolj podaljšali proizvodnjo v Premogovniku Velenje in problem prestrukturiranja celotne doline prestavili v sredino tega stoletja. Tako so se kratkoročno rešili problema in njegovo reševanje prestavili na čas, ko trenutnih odločevalcev in vodstvenih delavcev že dolgo ne bo več na položajih. Odločitev za gradnjo je bila sprejeta in izpeljana v Šoštanju, čeprav ni bilo sprejete odločitve na državni ravni. Država je s svojim nedelovanjem omogočila, da je šlo tako daleč, da se projekta ne da več ustaviti, in se mu je na koncu mogla tudi podrediti. Kot trenutno kaže, bomo zato na koncu na slabšem vsi – država, ki je dala poroštvo za 440 milijonov, HSE in TEŠ, ker bo šesti blok očitno prideloval izgubo, in tudi porabniki elektrike, ki bomo verjetno plačevali višjo ceno, pa seveda vsi državljani zaradi dalj časa trajajočega onesnaževanja in izpustov toplogrednih plinov. Naj še omenim, da je Greenpeace naredil študijo, v kateri avtorji ugotavljajo, da bo zaradi delovanja TEŠ 6 predčasno umrlo več kot tisoč ljudi.
Kot v Ljubljani živečega Velenjčana vas sprašujem, kakšna bi bila najbolj smiselna rešitev za velenjske rudarje, vso Šaleško dolino in vse nas.
Tudi brez TEŠ 6 bi velenjski premogovnik lahko povsem normalno deloval do konca predvidene življenjske dobe – leta 2027. Nihče ne govori, da bi ga bilo treba kar zapreti. A rudniki se bodo zapirali, to je dejstvo, rudarstvo pa se bo moralo prestrukturirati. Trenutni problem rudarjev sicer izhaja tudi iz finančnega položaja Premogovnika Velenje, kjer so se preambiciozno ali pa zgolj nespametno lotili naložb, ki so se pokazale za slabe. Obenem je tudi problem dinamike cene premoga. TEŠ si želi čim nižjo ceno dobavljenega premoga, premogovnik seveda čim višjo. Težko bo doseči dogovor, da bodo vse strani zadovoljne, nekdo bo potegnil kratko. Seveda ne bi smeli dopustiti, da se ves ta problem rešuje zgolj na plečih rudarjev, vendar so tudi oni bili veliki podporniki projekta TEŠ 6, zato bodo verjetno morali prej ko slej kakšno grenko pogoltniti in sprejeti posledice. Je pa na žalost vedno tako, da za slabe odločitve v podjetjih večinoma plačujejo tisti, ki so najmanj krivi in ki so na hierarhični lestvici spodaj.
Zakaj imamo tako malo energije iz obnovljivih virov in tako veliko iz fosilnih goriv in jedrske energije, vso nafto in plin pa po visokih cenah uvozimo?
Problem je, da teh elektrarn ne moremo kar zapreti ali ustaviti, čeprav nam je znana večina slabosti rabe fosilnih virov, temveč je treba razmišljati o nekem prehodnem obdobju. Vendar energetska podjetja razmišljajo in delajo, kot so že 40 let. To še posebej velja za tistih nekaj podjetij, ki obvladujejo energetiko. In tako bi »jedrci« gradili novo jedrsko elektrarno, TEŠ gradi nov blok. Ker se gre v te velike projekte, ne ostane veliko denarja za obnovljive vire.
Pri svojem delu v nevladnem društvu za sonaravni razvoj Focus sicer opozarjate na energetsko revščino, ki je pri nas precej neznan pojem. Kaj je to?
Gre za problem, ki se povečuje. Energetsko revno je tisto gospodinjstvo, ki si težko ali pa si ne more privoščiti osnovnih energetskih potreb. V praksi to pomeni, da na primer pozimi ne ogrevajo do primerne temperature ali pa morajo sredi zime prenehati ogrevati, ker jim zmanjka denarja.
Smo v Sloveniji energetsko revni?
Po statističnih podatkih Urada RS za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) je pri nas energetsko revnih okrog 30 odstotkov gospodinjstev, po nekoliko drugačni metodologiji Statističnega urada RS pa si od šest do sedem odstotkov gospodinjstev ne more privoščiti osnovnih energijskih potreb.
Kolikšen del te energetske revščine izvira v dejstvu, da slovensko energetiko vodijo koristi energetskega lobija in ne javni interes?
Lobiji in prijateljske vezi med gospodarstveniki in politiki, na podlagi katerih potem prihaja do odločitev v korist določenim interesom, so povsod. A posebnost pri nas je, da samo nekaj podjetij obvladuje celoten sektor in imajo res veliko moč v odnosu do odločevalcev in porabnikov. Poleg tega je zelo pomembno, kako je lobiranje zregulirano. O vsakem lobističnem sestanku, na primer, bi morali parlamentarci poročati, pri nas pa je tako, da se poroča o obrobnih, nepomembnih sestankih, o tistih res pomembnih pa nihče nič ne ve.
Vsi govorijo o slabih razmerah v energetiki, zavoženi energetski politiki, nesposobnih in podkupljivih direktorjih, ministrih, direktorjih direktoratov … Kdo je po vašem mnenju za vse skupaj odgovoren?
Treba je priznati, da v energetiki na ravni države in ministrstva ni bilo narejenega dovolj. Tri vlade so se morale zamenjati, da se je sprejel nov energetski zakon. Kar se energetske strategije države tiče, je zdaj v veljavi povsem zastarel dokument Resolucija o nacionalnem energetskem programu iz 2004, ki ga že od nastanka nihče ne upošteva. Za novi nacionalni energetski program so bile študije narejene že leta 2009, dve leti pozneje je bil pripravljen, a je obstal v predalu. Na novi Energetski koncept Slovenije, kot se bo po novem reklo strateškemu dokumentu, bomo čakali še najmanj dve leti. V vmesnem času se v energetskem sektorju dogaja marsikaj, kar ni bilo predvideno ali načrtovano.
Najbolj očitno so to stanje znali izkoristiti za gradnjo šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj – TEŠ 6. Kako se je to pravzaprav lahko zgodilo?
TEŠ 6 so začeli graditi, ne da bi bilo to v kateremkoli pomembnem državnem dokumentu zapisano oziroma predvideno. Prišlo je do tako imenovane ugrabitve države, ko je TEŠ narekoval političnim odločevalcem naslednje korake po svoji volji, na primer sprejetje zakona o poroštvu v državnem zboru.
Ali morda med poznavalci kroži kakšna številka o tem, koliko je bil projekt TEŠ 6 preplačan, torej koliko našega (javnega) denarja je šlo v zasebne oziroma lastne žepe?
Govoriti o številkah in osebah je nesmiselno in neupravičeno, saj to lahko ugotovijo le organi pregona. Nekateri postopki že tečejo. Je pa TEŠ med najdražjimi termoelektrarnami na svetu ter pomenljiv in problematičen podatek je, da se je vrednost projekta z začetne cene 700 milijonov evrov povišala na 1,43 milijarde. O številkah je težko govoriti tudi zato, ker sploh ni nujno, da gre za nelegalne koristi, veliko se da urediti povsem legalno, s svetovalnimi pogodbami, na primer. Ne glede na to je razvidno, kdo so bili glavni pobudniki in podporniki projekta, to so vodstvene figure v energetskih podjetjih in v političnih strukturah Šaleške doline, vse skupaj pa se je preslikalo še na državno raven. Zanimivo pri tem je tudi, da so celo politični nasprotniki pri tem projektu postali zavezniki.
Slovenke in Slovenci imamo res srečo – imamo skoraj najdražje avtoceste in tudi najdražjo termoelektrarno, in vse to plačujemo!
Pri avtocestah je šlo za kartelni dogovor med gradbenimi podjetji, pri TEŠ 6 pa je zadeva nekoliko drugačna. Veliko stvari je bilo narobe ali neprimerno narejenih, omenil pa bi rad zgolj eno. Pogodba z dobaviteljem opreme za TEŠ 6 je vsebovala določene klavzule, da se lahko vrednost pogodbe zviša, če se zvišajo cene surovin na globalnem trgu. Torej cena surovin je zrasla, zato se je zvišala vrednost pogodbe. Vendar če so se cene surovin znižale, se vrednost pogodbe po teh klavzulah ne zniža. Torej je lahko zgolj rasla, kar se je tudi zgodilo. Sicer so po določenem času ta del pogodbe popravili, vendar je škoda že bila narejena. Vprašati se je treba,ali je smiselno podpisovati takšno pogodbo, ki je bila očitno v škodo slovenskemu podpisniku.
Kaj pa bi bila smiselna alternativa TEŠ 6, če bi recimo ta trenutek še obstajala vrnitev?
Preprostih odgovorov ni, te imajo ponavadi politiki za nabiranje političnih točk. Prvo in osnovno je delati na učinkoviti rabi energije. To je prvi pogoj, da sploh lahko gremo v smer obnovljivih virov. Treba bo kombinirati proizvodnjo iz različnih obnovljivih virov energije, tako sonca, vetra, hidro-, geotermalne- in biomase. Je pa tehnologija za rabo teh virov že dodobra razvita in ni nobena znanstvena fantastika. Ti manjši proizvodni sistemi bodo zagotavljali energijo posameznikom ali manjšim skupnostim. Morali bomo biti samozadostni. To pomeni, da bi se moralo v energetski politični areni veliko spremeniti in da bi velika energetska podjetja izgubila del svoje moči, ki bi se razpršila med manjše proizvajalce.
Kako naj mi, državljani, ravnamo, da bo tako? Kako naj se upremo tem korporacijam in nedejavni državi?
V Nemčiji je dobro razvit koncept, ki se imenuje Energie Wende – energetska tranzicija. Se pravi nekakšen prehod iz stare energetske paradigme, kjer kraljujejo velika energetska podjetja, ki imajo veliko moč in bajne dobičke, v novo, kjer imajo poglavitno mesto majhni proizvajalci energije, ki so obenem tudi porabniki; moč med akterji je razpršena, prav tako dobički. V zadnjem desetletju so v Nemčiji zgradili veliko zmogljivosti obnovljivih virov energije in štiri največja energetska podjetja, rečejo jim »big fat cats« (velike debele mačke), saj so se zredila zaradi visokih dobičkov, si lastijo zgolj 6,5 odstotka teh novih zmogljivosti, večina lastništva je v rokah posameznikov, kmetov in zadrug.
To pomeni, da postajajo vse večji igralec v energetskem sektorju. Kaj moramo narediti? Začeti se moramo zavedati, da lahko sami proizvajamo energijo in da lahko s tem veliko naredimo tako za okolje, saj ga manj onesnažujemo, kot za nas same, saj bomo manj odvisni od velikih podjetij. Postati moramo aktivni in ozaveščeni državljani, moramo pritisniti tudi na državo oziroma na odločevalce, da začnejo spreminjati regulative v to smer.
