Usodni spanec

Ko nehaš sanjati, umreš

Sonja Grizila/Zarja
22. 7. 2017, 20.14
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.03
Deli članek:

Pravite, da ne sanjate? Motite se, sanjamo namreč vsi, znanstveniki so ugotovili, da sanjajo celo zarodki, pa čeprav še nimajo nobenih izkušenj. Le da si sanj večinoma ne zapomnimo, razen če se zbudimo in jih vsaj v mislih obnovimo. Ali celo zapišemo.

Revija Zarja
Nočni filmi so očitno ključni za naš obstoj.

Nekatere (a zelo redke) sanje so tako intenzivne, da si jih zapomnimo za vse življenje, spet druge nas lahko obiskujejo kar naprej, ni nujno, da so ravno prijetne. Kakor koli že, znanost ugotavlja, da sanje niso naključni simboli, ki med spanjem priplavajo iz podzavesti (in jih razvozlamo s pomočjo sanjskih knjig), ampak so usodne za naše preživetje. Zakaj?

Kaj sanjajo novorojenčki?
Fazo REM je mogoče izmeriti, takrat je delovanje možganov največje. Pri odraslih traja do dve uri, med tem se zelo poveča raven kortizola, ki je pomemben za hranjenje informacij v spomin. V prvem delu nočnih filmskih predstav se shranijo predvsem informacije, pri katerih smo imeli močnejše čustvene odzive, in utrjujejo dolgoročni spomin, v drugem delu pa se nalaga kratkoročni spomin. Zanimivo, prav ta faza – kratkoročno spomin – začne pri demenci najprej pešati.
Izmerili so, da traja faza REM pri novorojenčkih in dojenčkih približno osem ur, pri še nerojenih otrocih pa kar petnajst. O čem, zaboga, sanjajo bitjeca brez izkušenj? O, pa jih imajo, recimo mamin glas, njeni gibi, bitje srca, hrana, ki jo jé, glasba, ki jo posluša, hrup okrog nje … vse to fetusovi možgani zabeležijo in shranijo v rubrikah prijetno in neprijetno. Dojenček pa že ima precej bogate izkušnje: od ljubkovanja, hranjenja, kopanja, previjanja, svetlobe in teme … kaj bi naštevali! Le to si zapomnimo, da se prav s pomočjo sanj začnemo oblikovati že pred rojstvom in da (vsaj kot starši) lahko močno vplivamo na to, kaj se bo naložilo v razvijajoče se možgane.

Odkar se ljudje zavedamo samih sebe, nas sanje vznemirjajo in bi radi razumeli njihov pomen. Včasih se kar ne bi hoteli zbuditi, tako so prijetne, spet drugič nas spravljajo v nelagodje ali celo v smrtno grozo. Še pred desetletji so znanstveniki ugibali, da so sanje morda nekakšen preostanek dediščine naših prednikov iz časa, ko so še plezali po drevesih in prebivali po jamah, čeprav so nekatere psihološko psihiatrične šole že na prelomu v dvajseto stoletje skušale prav s sanjami razložiti težave, ki jih ima človek v budnem življenju. Spominjam se psihologa dr. Vida Pečjaka, kako nas je na predavanjih zabaval s Freudovimi domislicami. »Sanjate kdaj, da padate v brezno? To pomeni pomanjkanje seksa. Vidite v sanjah dimnik ali pa morda dežnik? To sta falična simbola in seveda tudi pomenita pomanjkanje seksa,« se je hahljal, punce pa smo zardevale (in tega nismo razumele kot spolno nadlegovanje). Fantje so se pa režali.

Skratka, tako laiki kot znanstveniki so že dolgo sumili, da imajo sanje globlji pomen, a kakšen? Iz izkušenj vemo, da nas pomanjkanje spanja spravi ob energijo, neredko nas pahne v izgorelost, toda – ali je za preživetje res nujno, da tudi sanjamo?

Preklapljanje in skladiščenje

V zadnjem času zna znanost izmeriti tudi najšibkejše pretoke telesne energije, seveda je najzanimivejši najskrivnostnejši del našega organizma – možgani. Še zmeraj o njih vemo zelo malo, je pa že dolgo jasno, da imamo med spanjem fazo REM, ki traja približno dve uri, na začetku se očesna zrkla pod vekami divje premikajo, nato se umirijo. V tej fazi so mišice paralizirane, razen že omenjenega gibanja oči smo torej popolnoma negibni. Ugotovili so, da možgani porabijo med spanjem 80 odstotkov vse razpoložljive energije, celo dihanje omejijo na minimum, da ostane več za njihovo dejavnost. Skratka, ko zaspimo, so možgani divje aktivni, še posebno takrat, ko sanjamo.

Kaj počnejo? Jonathan Winson, ameriški psihiater in eden od utemeljiteljev sodobne analize sanj, trdi, da se med sanjanjem možgani ukvarjajo z vsem, kar smo prejšnji dan doživeli; analizirajo, kaj je nujno potrebno uskladiščiti v dolgoročni spomin, iz tega materiala se tudi oblikujejo miselni vzorci, potrebni za preživetje, seveda pa shranijo tudi vsaj del tistega, česar smo se namensko naučili.

Sodobni znanstveniki, ki se ukvarjajo z učenjem, precej natančno priporočajo, koliko ur mora miniti med učenjem in utrjevanjem, da si snov tudi zapomnimo za dalj časa. Najučinkovitejša metoda je učenje, potem spanje in nato ponovitev. Možgani namreč takrat, ko zaspimo, nikakor ne počivajo, ampak naučeno spravljajo v predalčke in včasih samodejno poiščejo rešitev, ki se nam posveti, ko se zbudimo (o tem več v prilogi Šolar, ki bo izšla v avgustu). Rek, da moramo kakšno reč prespati ali da je jutro bolj modro od večera, ni iz trte izvit. In tudi to, da so številni izumitelji našli rešitve za zapletene probleme v sanjah, niso pravljice.

Sanje so pomembna informacija

Vse mogoče sanjske knjige so nastale zato, da bi razložili sanje, ki so jih sanjavci praviloma razumeli kot preroške. Kar neredko tudi so, vendar simboli niso tako zelo univerzalni, da bi kar pogledali v priročnik in razumeli, kaj nas čaka v prihodnosti. Možgani namreč iz številnih ravnanj, misli, dogodkov in občutkov, ki smo jih imeli ob tem, spletajo vzorce in nas opozarjajo na morebitne razplete dogajanj v prihodnosti. Včasih sanjamo zgodbe, ki se niso zgodile in nimajo povezave z ničimer znanim, kar razlagajo kot pripravo na prihodnja dogajanja, da bomo znali ravnati. Usposobljeni nevrologi in psihiatri (pogostokrat so zaradi prepletenosti obeh področij kar oboje skupaj) si lahko pomagajo s sanjami, ki jih imajo njihovi pacienti – sčasoma se lahko toliko strenirajo, da se prebudijo ob pravem času in si sanje zapišejo ali posnamejo. V podzavest (še) ne znamo pogledati, sanje pa so pri roki in so lahko za tiste, ki kolikor toliko poznajo mehanizem delovanja računalnika v glavi, pomembna informacija.

Ste si jih zapomnili za zmeraj?

Možgani brišejo informacije
Nekateri nevrologi so prepričani, da možgani med spanjem med drugim brišejo informacije, ki nam niso potrebne, da bi lažje priklicali iz spomina tiste, ki so za naše življenje nujne. Skratka, pospravljajo in delajo red. Če je to res (in očitno je), je zelo pomembno, da si informacije, ki si jih želimo zapomniti, večkrat ponovimo in povežemo s čim drugim ter tako ustvarimo miselni vzorec, ki ga možgani med nočnim previjanjem dnevnega in tedenskega filma ne bodo zbrisali.

Danska refleksoterapevtka Lone Sorensen trdi, da s pritiski na prava mesta po telesu (na spletih živčnih poti na podplatih, obrazu, dlaneh, ušesih …) spodbudimo amigdalo, da sčasoma iz svoje shrambe spodi negativne spomine. Amigdala je namreč majhen, a pomemben center v možganih, ki je odgovoren za preživetje – odzove se v hipu, ko se znajdemo v nevarnosti ali neprijetnem položaju, in nas spodbudi, da se branimo ali zbežimo. V amigdali se nalagajo neprijetni spomini, in tudi če se nam zgodi kaj, kar je samo malo podobno neprijetnemu dogajanju v preteklosti, nas lahko preplavijo zelo burna čustva in reakcije.

Človek, ki je preživel udar strele ali ga je oklal pes, se bo zdrznil tudi takrat, ko poči veja ali se od kod priklati psiček v velikosti zajca. Sorensenova z obrazno refleksoterapijo prazni amigdalo, kot pravi, in prav sanje so lahko kazalnik, da se je postopek posrečil. Zelo nenavadne in čustveno zelo močne sanje, ki si jih zapomnimo za vse življenje, namreč pomenijo, da so možgani razrešili travmo, ki nam ne bo več grenila življenja. To se seveda lahko zgodi tudi brez zunanjih posegov – ste si kakšne sanje od otroštva naprej za zmeraj zapomnili? Ni pa nujno, da se spominjate tudi tega, kar vas je takrat morilo.

Se lahko znebimo nočnih mor, ki nam lahko hudo grenijo življenje in kradejo spanec? Običajno gre za tako imenovan posttravmatski sindrom, ki se pojavlja pri vojakih, pri ljudeh, ki so preživeli kakšno nesrečo, pri beguncih ali žrtvah nasilja – družinskega,vrstniškega ali nadlegovanja v službi. Znanstvenik Barry Krakow se je domislil neobičajne terapije s slikami, te ljudem v budnem stanju spremenijo potek zgodbe, ki se jim je v resnici zgodila. Lahko bi torej rekli, da iz amigdale izrine travmatičen spomin, ki zmeraj znova v sanjah priplava na površje. Pacientki, ki je imela dolgotrajne nočne more zaradi brutalnega posilstva, je na primer s pomočjo slik spremenil zgodbo – namesto nemočnega otepanja in kričanja na pomoč, kot se je v resnici zgodilo, je vzela palico in nasilneža premlatila ter tako preprečila posilstvo. Možgani so zgodbo »kupili« in travmo razrešili, čeprav je resnica še zmeraj shranjena v dolgoročnem spominu. Le tako mučna ni več.

Premlevanje prejšnjega dne

Kaj torej znanost ve o sanjah? Večina, več kot 90 odstotkov sanj je premlevanje dogajanja v prejšnjem dnevu, morda tednu, večinoma sanjamo v črno-beli tehniki, včasih tudi v barvah, in zelo redko ob tem občutimo še okus in vonj. Skratka, večina sanj ne pomeni nič posebnega, možgani pač pometajo po povezavah med nevroni ter skladiščijo in odstranjujejo tisto, kar je za nas najbolj prav. Poleg posttravmatskih nočnih mor, ki so velik problem za psihiatra in pacienta, so seveda tudi sanje, ki se zmeraj znova vračajo in kažejo na nikoli predelane in prebolele travme. Denimo ženska pri skoraj devetdesetih letih še zmeraj sanja, kako mož, grobijan in alkoholik, ki je že 30 let v grobu, zmeraj znova razsaja po stanovanju in nadleguje bližnje. Čeprav bi mu po vsem tem času rada odpustila, saj je vendar oče njenih otrok in je z njim doživela tudi kaj lepega, ji v sanjah tega ne omogoči. Česa vsega še ne vemo o sebi!