Dejstvo pa je, da imamo vsi nekatere lastnosti, ki veljajo tudi za psihopatsko osebnost, le da se nismo odločali za udejanjenje naših idej ali potreb na način, ki je značilen za psihopata.
Psihopat potrebuje občudovanje, priznanje in potrditev okolice, da je sposoben, čeprav na glas tega ne bo nikoli priznal. Če ostane sam, se njegova osebna drama šele začne. Poudarek Prepričevanje soljudi, da je vse v redu, je specialnost psihopatov.
Zanj je značilno, da se pri realizaciji svojega cilja ne meni za lastna čustva. Stremi zgolj k temu, kako bo dosegel rezultat, ki si ga je zadal.
Angleški psiholog dr. Dutton je razdelil ljudi s psihopatskimi nagnjenji na tiste, ki zabredejo v kriminal, in tiste, ki funkcionirajo v družbi in družbeni okolici ter so pri tem lahko zelo uspešni. Takšne tako imenovane funkcionalne psihopate lahko najdemo med nekaterimi direktorji družb, lahko so odvetniki, medijski voditelji, pa tudi kakšen vrhunski kirurg bi se znašel med njimi. Na svojem profesionalnem področju so na zunaj uspešni, a kako so prišli do tega, bi verjetno znali marsikatero pikro povedati njihovi sodelavci in podrejeni.
IZRAZITOST
Za psihopata je značilno, da ima malce bolj izražene osebnostne lastnosti: pomanjkanje empatije, nima vesti, je brezobziren, neustrašen, ima močno osebno karizmo, ki jo uporablja za prepričevanje drugih o svojem prav, osredotočen je na svoj cilj in mu za drugo ni mar. Zna odlično delovati pod pritiskom in stresom.
Ali se bo naša osebnostna naravnanost izkazala za pogubno psihopatsko, je lahko odvisno od okolja, iz katerega prihajamo, ter od družinskih in vzgojnih spodbud, ki smo jih bili deležni kot otroci. In spet pridemo do tega, kako izjemno pomemben je odnos staršev do otroka.
Biti v družbi ali službi osebe, ki je nagnjena k psihopatskemu ravnanju, je zelo izčrpavajoče in človeku se zdi, da je v začaranem krogu. Ve, da mora pretrgati to vez, a ko je že na tem, psihopat to začuti in se hipno spremeni v prijazno osebo, zgolj z namenom, da spet omreži.
»Predvsem smo starši tisti, ki zaznamujemo mlado bitje tudi v smeri, po kateri bo stopalo kasneje v življenju. Če ravnamo z našim mladičem ljubeznivo, pozorno in skrbno, če sprejema naša navodila in meje, se počuti varnega, mu razvijamo občutek za soljudi in privzgojimo empatijo, potem je veliko manjša verjetnost, da bo v odrasli dobi razvil psihopatska nagnjenja,« razloži strokovnjakinja za odnose MelitaKuhar in dodaja: »Prepričana sem, da na dolgi rok ostane takšen težek, brezobziren in tudi nasilen posameznik sam, četudi ni stopil na pot kriminala. Ker ko je oseba čustveno manipulativna in gre čez vsa 'trupla' brez slabe vesti ali sočutja, da doseže svoj cilj, se to slej kot prej maščuje. Ker takšna oseba ne more v nedogled čustveno nadzirati ljudi okoli sebe, slej kot prej obupajo, ne zmorejo več čustvene ali socialne interakcije in se umaknejo, tudi pobegnejo od take osebe. Ker morajo zaščititi sebe.«
