Zanimivosti

Dragan Bulič: Jahal boš samo mene!

Alenka Sivka
16. 8. 2014, 15.01
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.55
Deli članek:

Glasbenega urednika Dragana Buliča prav vsi poznajo po tem, da ne priznava nobenega drugega prevoznega sredstva kot kolo.

Mediaspeed
No, vsaj za prevažanje po ljubljanskih ulicah. Za obisk koncertov v tujini, ki jih je videl že nešteto, pridejo na vrsto jekleni konjički dobrih prijateljev ali avtobusi. Dragan ni nikoli naredil vozniškega izpita, kar dandanes malce obžaluje. Zakaj, si preberite v njegovih navihanih odgovorih.

Nikola Miljković


Dragan, koliko časa je kolo vaše najbolj priljubljeno prevozno sredstvo?
Odkar pomnim in bo z mano do groba.

Kako se je ta ljubezen začela?
Oče mi je najprej kupil tricikel in postal mi je tako všeč, da sem čez čas rekel, da bi imel raje kaj večjega in z zvoncem.

S katerim letom ste se naučili voziti kolo?
V prvem razredu Osnovne šole Zvonka Runka – nekdo je bil v novi državi spet tako nastrojen proti rdečim, da se zdaj imenuje OŠ Spodnja Šiška.

Se spomnite prvega kolesa?
To je bilo manjše, otroško kolo Pionir modre barve.

Zadnje kolo vam je nekdo podaril. Ker ne želi, da ga omenjate, povejte samo zgodbo!
Res je. Ko so mi lani septembra pred radiem ukradli novo kolo, mi je dobrotnik rekel: »Dragan, ti si naša legenda in si zaslužiš kaj boljšega kot pa to staro nadomestno kripo.« Najprej sem mislil, da je 1. april, ampak on, nekdanji nogometaš Maribora, je bil vztrajen. Nisem mogel reči ne.

Avta in vozniškega izpita pa nimate. Zakaj?
Res je. Izpita nisem nikoli imel, saj so me vedno vozili drugi, zdaj je pa že prepozno zanj.

Ali kaj pogrešate avto, kadar greste na kakšen koncert v tujino ali samo v Maribor? Nazadnje ste ostali brez prevoza v Ljubljano in ste morali prespati tam.
Včasih pa že, še posebno če bi lahko šel na kakšen koncert. Res pa je, da bi bila potem skušnjava večja. Piti ne smeš, pa še kakšno dekle bi se utegnilo pridružiti v kabini. In ker sem tam že grešil, vem, da bi bil izziv še večji. In ko se enkrat razve po Ljubljani ...

Ste si kdaj želeli postati pilot? To so želje marsikakšnega mladega fanta.
Pilot pa nikoli, še več, odkar sem leta 1993 s člani skupine Pop design doživel neverjetno turbulenco nad Atlantskim oceanom, me je strah tudi letenja z velikimi letali.


Kam vse pa vas kolo odpelje?
Do službe prav gotovo, pa do mame, ki živi v Kosezah, poleti na tenis, pred časom pa tudi do Fužin, kjer me je včasih čakala moja maserka.

Kaj pa, če je slabo vreme, kako se opremite?
Pravijo, da ni zime za Eskime. Moj rekord je minus 21 stopinj, no, pa tudi v dežju se dobro znajdem.

Menda je prekršek, če ima kolesar v roki dežnik. To drži?
Če se voziš na kolesu in držiš v roki dežnik, je to baje prekršek, vreden 40 evrov. 60 let sem že na kolesu in sem to prvič slišal pred dnevi od nekega prijaznega policista.

Zdaj ste upokojenec. Vas kdaj zdeluje kakšen klanec ali pa vam kolo pomaga vzdrževati telesno kondicijo za vaše športne podvige?
Ker nimam gorskega kolesa, me te ture niti ne zanimajo. Pred leti, ko smo zbirali denar za šolske počitnice, sem naskakoval Ljubljanski grad, pa ni šlo. Skozi cilj sem prišel kar peš, v nasprotju z Vilijem Resnikom. Je pa res, da pomaga pri kondiciji in sem zato še vedno zelo prožen pri igranju tenisa.

Ali dajete svojim dvokolesnikom kakšna ljubkovalna imena?
Ker zadnja leta vozim le ženska kolesa, bi ta morala imeti žensko ime, toda ko sem svoji maserki enkrat namignil, da ga bom klical z njenim imenom, je takoj odgovorila: »Ne, s tem imenom boš jahal samo mene!«