Neprimerno

Pogreb Charles imel za zabavo

S.N.Č.
20. 12. 2017, 07.06
Deli članek:

Mediji sicer obožujejo britanska princa Williama in Harryja, a v zadnjem času so vse bolj naklonjeni tudi njunemu očetu, devetinšestdesetletnemu prestolonasledniku, princu Charlesu.

Profimedia
Sedeč med kraljicama se je Charles med pogrebno ceremonijo očitno zabaval.

Nekdaj je veljal za resnega, zadržanega in celo tečnega, z vsakim letom pa je Charles bolj in bolj razigran – ali kot pravijo nekateri: na plan je prišla njegova veseljaška narava.

Menda je za popolno preobrazbo poskrbela njegova druga žena Camilla, ki tudi sama kipi od življenjske energije in je znana po izvrstnem smislu za humor. 

Profimedia
S španskim kraljem sta si očitno govorila šale.

NEPRIMERNO?

Tokrat je Charlesova na novo pridobljena vesela narava sicer zbodla v oči na precej neprimernem mestu – na pogrebu.

Čeprav je bil romunski kralj med najmanj poznanimi, so iz Britanije na pogreb poslali Charlesa, ki je prvi predstavnik dvora v tujini.

Z mnogimi evropskimi aristokrati se je kot predstavnik britanske kraljeve družine udeležil pogrebnih slovesnosti in pokopa romunskega kralja Mihaija I. v Bukarešti. Ob kronanih glavah iz vse Evrope je seveda zasedal častno mesto, med uradnim delom ceremonije je sedel med grško kraljico Anne Marie in špansko kraljico Sofio, ki ju je kaj hitro zapeljal v kramljanje. Kasneje se je posvetil pogovorom s švedskim kraljem Carlom Gustafom in velikim luksemburškim vojvodo Henrijem, pri čemer ne bi bilo nič spornega, če se moški ne bi na ves glas smejali. In za piko na i si je Charles nato našel še najmanj primernega sogovornika, ki ga je zabaval s svojimi dovtipi – romunskega cerkvenega dostojanstvenika.

Profimedia
S predstavnikom romunske cerkve sta se imela veliko za pogovoriti.

OPRAVIČILO

V prid Charlesu in druščini sicer govori dejstvo, da so pokojnega kralja komaj poznali. Od druge svetovne vojne je živel v izgnanstvu, večinoma v Švici, kjer je po več kot leto dni trajajoči bolezni v šestindevetdesetem letu umrl. A tudi ko je bil še zdrav, se s preostalo aristokracijo ni kaj preveč družil.

Opravičilo pa seveda ne bi zdržalo pred tisočimi Romuni, ki so v Bukarešti čakali ure in ure na pogrebni sprevod, da so se lahko poslovili od svojega kralja.