Novice Svet24

Spomnimo. Grški finančni minister Janis Varufakis svojega nemškega kolega ni prosil za nič nezaslišanega. Po podobnem ključu, kot so zavezniki spodbujali povojni gospodarski razcvet Zahodne Nemčije, je skušal vračanje grških dolgov reprogramirati na način, da bi bilo odplačilo dolga vezano na dinamiko gospodarske rasti – ob večji rasti bi bila odplačila obresti višja, ob manjši rasti pa nižja.

Arhiv Svet24

Ta nič kaj radikalni predlog je sprva ostro povozil predsednik evroskupine Jeroen Dijsselbloemen, nato pa so se nadenj spravili še nemška zvezna administracija in finančni ministri, lojalni interesom centra in manj interesom svojih držav, med njimi tudi slovenski Dušan Mramor.

Konec prejšnjega tedna smo tako izvedeli, da je Grčija klonila pred zahtevami svojih upnikov. V zameno za rešilno vrv kreditov je Siriza pristala na paket strukturnih reform, kot jih je center evropske ekonomije zahteval že od njenih predhodnic. Rok Kogej z Inštituta za delavske študije meni, da Siriza s tem kupuje čas, a se z uvajanjem »varčevanja z (malo bolj) človeškim obrazom« tudi močno odmika od svojega predvolilnega programa.

Čeprav je grški premier Aleksis Cipras pogajanja označil za zmago Grčije, ki si je tako kupila prepotreben čas za boj proti korupciji in izmikanju davkov, so se nemudoma pojavili glasovi kritikov. Levičarski mislec Tariq Ali je zapisal besedilo govora, ki bi ga po njegovem mnenju Cipras moral izreči: »Trojka nam še vedno vlada, nadzoruje našo količino denarja in to, kdaj in kako bomo ta denar potrošili. Elite Evropske unije so nas odločene še naprej kaznovati in to smo sprejeli za nadaljnje štiri mesece. Ta čas bomo namenili načrtovanju plana B, medtem pa državljane EU pozivamo k mobilizaciji v našo podporo.«

Arhiv Svet24

Kritičen je tudi Kogej: »Velika večina posojil – približno 85 odstotkov –, ki jih je Grčija prejela v zadnjih letih in ki zdaj sestavlja tudi večino njenega javnega dolga, ni bila porabljena za plačevanje pokojnin in plač grškega ljudstva ali za investicije v grškem gospodarstvu. Porabljena je bila za reševanje nemških in francoskih bank, ki so med gospodarskim razcvetom brez zadržkov in na veliko posojale grškim gospodinjstvom, podjetjem in državi. Podobno je tudi z zadnjim reševalnim paketom – milijarde, ki jih bo dobila Grčija zdaj, bodo skoraj pri priči šle za odplačilo glavnice in obresti na stari dolg.«

»Cinizem predstavnikov območja evra in njegovih članic, na primer izjava nemškega finančnega ministra Schäubla, da bo Siriza dogovor pred svojimi volivci težko opravičila, dokazuje, da v Evropi, kot jo poznamo danes, štejejo le še glasovi kapitala in držav centra,« je razvoj dogodkov komentiral Kogej. 

Varufakis mora zdaj to posojilo uporabiti za reševanje grških bank, ki so prve na seznamu prejemnic pomoči. Kogej meni, da je to razumljivo, saj so likvidnostne injekcije v banke nujne, vendar »je prava fronta tista med varčevalnimi politikami – rezi v plače in javno porabo, ki se prevajajo v višje profitne stopnje – ter obuditvijo gospodarstva z javnimi investicijami in s spodbujanjem povpraševanja, kar je zlasti učinkovito v državah z nizko stopnjo izvoza, kakršna je Grčija. Oboje vodi do višje gospodarske rasti, čeprav je druga pot hitrejša, zato je ta fronta v resnici razredna. Varčevalne politike služijo predvsem domačemu in tujemu kapitalu, javne investicije in spodbujanje povpraševanja pa njegovo moč omejujejo in izboljšujejo položaj ljudstva«.