Mobilna verzija
16:39 19. oktober 2017

FOTO: Provansa na Dravskem polju

Katja Božič/Zarja
4

Na splošno velja, da so kraji ob morju domovina omamno dišeče sivke, rastline s čudovito vijolično barvo in svežim vonjem. Zadnja leta jo vse pogosteje sadijo na Krasu, težje pa si jo predstavljamo na Štajerskem.

sivka_znamka

Štajerec je sam postavil imenitne kulise, poleg katerih se obiskovalci lahko fotografirajo. Foto: Mateja J. Potočnik

sivka2

Janko Selinšek na Štajerskem prideluje sivko. Foto: Mateja J. Potočnik

Ko je Janko Selinšek pred osmimi leti v idilični vasici Starše prevzel posestvo svojih staršev in se namesto tradicionalnega kmetovanja odločil posaditi sivko, so se številni držali za glavo. Janka to ni odvrnilo, trmast kot je, je vztrajal. Sivka pa je rasla. O njegovih poljih se je začel širiti glas, ljudje so ga klicali in si jih želeli ogledati. Zato je pred štirimi leti pripravil prvi Praznik štajerske sivke. Vsako leto ga pripravi znova in doda še par zanimivosti, ki pritegnejo množice ljudi. Toda pozor, obisk praznika je povsem brezplačen, kar je v današnjem potrošniškem svetu prava redkost.

Starše so tipična ravninska vasica na Dravskem polju, razpeta med Maribor in Ptuj, v bližini pa se nad bregom Drave strmo pne romantični grad Vurberk, ki slovi tudi po festivalu narodno-zabavne glasbe. Tam živijo posebni ljudje, topli in prijazni, kar se je razkrilo, ko smo iskali stik z Jankom. Ker obstajata še ena družina in kmetija z istim priimkom, smo najprej dobili prve. Toda gospodar je hitro razložil, da se oni ukvarjajo z živinorejo in predelavo mleka, ter nam zaupal številko Selinška s sivko. Potem se ni bilo težko dogovoriti za obisk dišečih polj in njihovega zanimivega lastnika. 

sivka_srce

Na tem mestu nastajajo nepozabne fotografije. Foto: Mateja J. Potočnik

Otroštvo kot iz pravljice

Jankovi stari starši so si v Staršah ustvarili dom in kmetijo. Delali so, kot je bila v tistih krajih in časih navada, skoraj vse na roke, pomagali so jima otroci. Dela in lačnih ust ni nikoli zmanjkalo. Ko je prišel čas, je kmetija dobila naslednika, Jankove starše. Kmetijo so malo posodobili, način dela in razmišljanje pa sta ostala enaka. Janko se spominja svojega otroštva: »Odraščal sem s štirimi sestrami. Oče je hodil v službo v takrat socialistični paradni TAM, mama pa je gospodinjila. Skupaj sta tudi kmetovala in vzgajala nas otroke. Bilo je luštno, veliko veselja, sproščenosti, pristnih odnosov, stika z naravo, čeprav sem se v nekem obdobju življenja začel tega otepati. Kljub temu da sem bil najmlajši, me je doletelo, da bom nasledil očeta,« se spominja Janko, ki mu to najprej ni dišalo, saj je bil študij agronomije bolj želja staršev. Želeli so si, da bi sin nadaljeval, kar so oni začeli, a da bo študiran, z novimi znanji in širino. Za svojo dušo se je lotil še ekonomije in na Nizozemskem naredil magisterij iz izkustvenega učenja.

sivka_šopki

Ko sivko požanjejo, najlepše bilke povežejo v dišeče šopke. Foto: Mateja J. Potočnik

Življenjski izziv na kmetiji

Janku se je v tistem obdobju življenja zdelo, da je bolje uspeti na način, ki se meri v kvadratnih metrih, konjskih močeh, visokem položaju. Vse to je imel, vendar ni bil povsem srečen. En študij je sledil drugemu, uspehi so se vrstili, Janku pa se je vmes najbolj spremenilo dojemanje narave. Na kmetiji je počasi začel dobivati odgovore na življenjske izzive, neizčrpen vir izkušenj za življenje. »Nabral sem si toliko znanja, pa tudi zdrava kmečka pamet mi je govorila, da na treh hektarjih in pol razdrobljenega kmetovanja po sistemu vsakega nekaj ne bo šlo. Ko sem pred osmimi leti prevzemal kmetijo, starši niso bili najbolj navdušeni nad mojimi idejami, vendar se je začelo obračati drugače. Podal sem se v neznano, si dovolil živeti v negotovosti, kar je bil velik izziv zame, saj sem tako kot večina ljudi stremel h kontroli. Če želiš, da bo drugače, se je treba prepustiti in posloviti od nadzora. Šele takrat je človek svoboden,« je prepričan Janko.

Vaš prispevek