Mobilna verzija
16:41 19. oktober 2017

Zgodba, ki je ne bi smelo biti

Lara Jelen / Zarja
29

Kar srh spreleti človeka, ko pomisli, da mora ženska iz porodne sobe oditi s praznim naročjem, brez deteta, ki ga je veselo pričakovala devet mesecev! Ali celo brez dveh, kot se je to zgodilo Tini Grebenc Sotošek. Nepredstavljiv je občutek, ko veš, da bi oba sinova lahko preživela, če bi odgovorni korektno opravili svoje delo. Kako se sploh soočiš s tako hudo izgubo? Tina je za začetek svojo zgodbo, za katero pravi, da je ne bi smelo biti, zapisala v knjigi z naslovom Lina.

tina grebenc sotošek

Hči Lina jima v najtežjih trenutnih vliva moč, da nadaljujeta. Foto: Facebook / Tina Grebenc Sotošek

Še vedno je mama treh otrok. Čeprav lahko za roko prime le hčerko Lino, je prepričana, da jo nekje med oblaki spremljata tudi njena dva princa, ki sta tja odšla, še preden bi se zares lahko spoznali. Bolečino in trpljenje mam, ki so morale svoj največji dar spustiti iz rok, si lahko zgolj predstavljamo. »Samo me, ki smo to doživele, edino me vemo, kako je, ko izgubiš otroka, ko si mama, a otrok ni. Verjemite, hudičevo težko je,« je lani zapisala na družbenem omrežju. Pisala je še naprej. Ko so njeno pripoved objavili na spletni strani Zasavskega tednika, se jim je po petnajstih minutah sesula spletna stran. V 24 urah je Tinino pripoved prebralo več kot sto tisoč ljudi. Nadaljevanje je bilo samoumevno. Z novinarjem Zasavskega tednika Markom Planincem sta se dogovorila za knjigo. »Za izpoved mame, ki je izgubila dva sinova hkrati. Pripoved, ki je brezkompromisna, na trenutke trga, cefra, potem spet poboža, te spravlja v obup, jok, pa spet dviga. Če zmore Tina, če zmore Simon, lahko zmore marsikdo,« je prepričan Marko Planinc.

Natisnjeni spomin

Odlomek iz knjige
»Zrušil se mi je svet, čutila sem, kako mi poka srce. Obenem še vedno nisem hotela verjeti, da ju ni več. Mogoče pa bo zjutraj drugače, mogoče pa bom do jutra čutila kakšen gib, božala sem se po trebuhu in jima govorila, naj brcata, naj kolcneta, naj ... A nista, vse je le mirovalo, mirovalo v tišini.«

Glavni namen, zaradi katerega se je Tina odločila napisati knjigo, je, da bi tako večno ohranila spomin na svoja dva sinova. A pisanje še zdaleč ni bilo lahko. V knjigi je odprla svoje srce in se globoko zazrla v bolečino in grozo, ki jo lahko doživi samo mati ob izgubi otroka. Med pisanjem je podoživljala prav vsak trenutek posebej. Ob obujenih čustvih je steklo po licih mnogo solza, a je kljub žalosti in bolečini vztrajala. »Dopovedovala sem si, da moram zgodbo v celoti zapisati zaradi njiju. Vredna sta tega, vredna sta vsega, a več kot ljubezni in večnega spomina jima žal ne morem dati. Raje bi ju držala v naročju, dva živa fantka, in te knjige ne bi bilo, a žal je 'usoda' hotela drugače,« svoje občutke deli z bralci.

Tina se je tudi iz najbolj grenke preizkušnje v življenju nekaj naučila. Pravzaprav je prepričana, da sta jo tega naučila njena sinova, ki sta ji s svojim odhodom pokazala, kdo so pravi prijatelji in kdo so tisti, ki so ob njej le v dneh veselja. Spoznala je, kdo je vreden njenega časa in pred kom je bolje zapreti vrata. Neizmerno hvaležna je svoji mami, ki si je izbojevala, da je bila z njo v najtežjih trenutkih, v porodni sobi, ko so čakali, da se bosta tiho rodila sinova, ki sta še prejšnji teden razigrano brcala v njenem trebuhu. Preden se je Tina vrnila domov, je mama poskrbela, da so pospravili vsa njuna oblačilca, igračke, posteljico, previjalno komodo in vse drugo, kar bi ji še dodatno otežilo prihod domov. »To so poteze, ki v takšnih trenutkih ogromno pomenijo,« pove.

Hiša strahu in solz

Medtem ko ima marsikatera ženska na porodnišnico v Trbovljah lepe spomine, saj je tam povila živega in zdravega otroka, Tini ta zgradba še vedno vzbuja strah in solze. »Vem, samo stavba je, a ko se peljem mimo, mi začne srce razbijati, solze pa kar same silijo na plan. Zame je to stavba groze, stavba večne izgube in praznine.« Zanjo je to stavba, v kateri je rodila mrtva otroka. Drugače kot s poplavo solz in s ponavljajočim se vprašanjem, zakaj se je to zgodilo, se s tem ni mogla soočiti. »Zakaj, kako se nam je lahko to zgodilo? Je to sploh res ali so le grde sanje?« se je neštetokrat vprašala. Hči Lina je njen svetli žarek, zaradi katerega se je trudila obdržati nad gladino. »Res boli, vsak trenutek, vsak dan, a kljub temu se trudim, zanjo,« je iskrena.

Živo se spominja veselja ob zanositvi, priprav, dogodkov, obiskov pri ginekologu, po katerih je bila vsakič znova srečna, ko so ji povedali, da je z dvojčkoma vse v redu. Aleks in Luka sta ju poimenovala s partnerjem Simonom še, ko sta bila v trebuhu. Aleks je bil tisti, ki je v trebuščku ležal na levi strani, Luka na desni. Čez dan sta Simon in Lina opazovala brce, miganje in kolcanje fantov. »Lina kar ni mogla verjeti, kako močno včasih Luka brcne ravno tja, kamor ona položi svojo dlan – zdravo, velika sestrica, kako si kaj? Večkrat jima je tudi zapela pesmico, preden je odšla spat, je prislonila glavo na moj trebuh in jima zašepetala, naj lepo spita in ne divjata ponoči, da si tudi mamica spočije, nato jima je zaželela lahko noč in odšla spat.« Ta skupni čas veselega pričakovanja, da se končno spoznajo, je bil ves čas, ki jim je bil namenjen. Aleksu in Luki je nekaj dni pred porodom prenehalo biti srce.

Živeti dalje

Takšne tragedije nikoli ne moreš zares preboleti. Tina še danes upa na preobrat, čeprav ve, da Aleksa in Luke nikoli ne bo mogla priviti k sebi. V najhujši stiski jo je reševala Lina. Vedela je, da mora živeti dalje zanjo, zanje vse. Lina ji je dala moč in ji vrnila voljo do življenja. Vsak iskreni objem sočutja ji je pomenil ogromno – čeprav je spoznala, da je tudi veliko tistih, ki tega niso sposobni. »Veliko prijateljev se je porazgubilo, veliko sorodnikov se je poskrilo, nekateri so se smilili sami sebi in se izgovarjali, da ne morejo do naju, ker je prehudo. Ne vem, ne razumem, kako je mogoče, da bi bilo komu huje kot nama; kako je mogoče, da najdejo izgovore, namesto da bi prišli in naju preprosto objeli. Biti človek s srcem je povsem zastonj, povsem preprosto. Bolečine ob izgubi morda res ne more nič pregnati, a jo je lažje prenašati skupaj kot pa sam v tišini.« Vsaj Tini je bilo lažje, če je stekel pogovor še o čem drugem, da je vsaj za nekaj trenutkov pozabila, odmislila grozo. Aleksa in Luke ne bo pozabila nikoli.

Vaš prispevek