Družinski terapevt

Na smrtni postelji maske odpadejo

Biba Jamnik Vidic/Zarja
19. 3. 2017, 08.42
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Pred leti župnik, danes družinski terapevt

revija Zarja

»Veliko sem se naučil od umirajočih. Ko človek ve, da odhaja, pogosto, ne pa vedno, odpadejo vse maske. Pred smrtjo ljudje svoje življenje vidijo v drugačni luči. Najbolj so šokirani, če ugotovijo, da nikoli niso zares živeli. Te smrti so navadno težke. Ko ljudi sprašujem, zakaj je vredno živeti, me pogosto presenetijo. Materialne stvari jih ne zanimajo več. Številnim se ne da sestaviti niti oporoke. Za soljudi nimajo večjega zanimanja, z izjemo mater, ki za seboj puščajo majhne otroke. Predvsem čutijo strah pred tem, kako smrt poteka, kam odhajajo, kako bo tam in ali so naredili v življenju prave stvari.«

Andrej Debeljak je človek, ki te preseneti, najprej že s svojo pojavo. Videti je zelo deški, čeprav bo kmalu dopolnil 42 let. Med pogovorom prehaja iz pomirjajoče govorice, ki spominja na duhovnika, v pogovorni jezik, v katerega brez zadrege vključi tudi kakšno kletvico. Po sedmih letih duhovništva, ko je svoje farane spremljal od rojstva do smrti, je ugotovil, da je sistem prerasel. »Razumel sem ga, spoštoval takšnega, kakršen je, nisem pa več mogel delati v njem.« Danes je magister družinske in zakonske terapije, poročen z ljubeznijo svojega življenja, oče, skrbnik enega psa, pa tudi človek z močno izkušnjo smrti.

Pri 16 letih ste doživeli obsmrtno izkušnjo. Kaj se je zgodilo?

Ko sem šel iz šole, hodil sem na gimnazijo v Želimljah, sem štopal. Ustavila mi je mama sošolca. Med vožnjo je za trenutek izgubila nadzor nad vozilom in zgodila se je tragedija. Ona je umrla na kraju nesreče, sam sem bil klinično mrtev. Znašel sem se zunaj svojega telesa. Videl sem kraj nesreče, kolono, ki se je nabirala na avtocesti, in ljudi, ki so se trudili z nami. Opazoval sem svoje telo in bil hkrati zunaj njega. Ob tem sem se počutil neskončno dobro in prijetno. Čutil sem samega sebe, svojo dušo.

Kako hudo ste bili poškodovani?

Imel sem pretres možganov, zlomljeni lopatici, ključnico, polomljena rebra, kontuzijo pljuč, ustavilo se mi je srce, imel sem izpahnjeno roko, bila je tudi zdrobljena, prav tako obe nogi. Ves sem bil polomljen. Dolgo sem bil na invalidskem vozičku, grozilo mi je celo, da bom ostal brez noge.

Kako ste vse to sprejeli, bili ste namreč še zelo mladi?

Je bila kar močna izkušnja, ko ugotoviš, da si ranljiv in da se ti lahko nekaj zgodi. In da mogoče življenje le ni tako, kot si ga dojemal do takrat. Po nesreči sem se precej trudil, da bi vse skupaj pozabil. O svojih obsmrtnih izkušnjah nisem govoril, da me ne bi razglasili za čudaka ali še kaj hujšega. Ko sem pozneje razmišljal za nazaj, pa sem prišel do spoznanja, da si ljudje vse, kar se nam v življenju zgodi, ustvarimo sami.

Kako je ta izkušnja sicer vplivala na vas? Ali ste se zato odločili za študij teologije?

Moje življenje je postalo zelo drugačno. Odločitev, da grem za duhovnika, pa z nesrečo ni bila povezana. Odraščal sem v katoliški družini, odkar pomnim, sem se ukvarjal z vprašanji, od kod smo, kdo smo, kam gremo, kaj nosimo v sebi. Kot duhovnik sem dobil izkušnje, ki jih v nobenem drugem poklicu ne bi mogel dobiti.

Starodavni način čiščenja psihe

Na papir napišite vsa boleča občutja, stare zamere in negativne vzorce mišljenja in čutenja. Če ste verni ali če verjamete v neko presežno dimenzijo, na koncu napišite iskreno prošnjo vašemu božanstvu, naj vam pomaga, da se težka materija izbriše. Potem zažgite papir, zberite pepel in ga vrzite v tekočo vodo. Ogenj, pove Debeljak, je naravni element, ki transformira in prečiščuje, voda pa naravni element, ki poskrbi za naravno čiščenje. (odlomek iz knjige Andreja Debeljaka Srečen sem) 

Imeli ste tudi zanimive izkušnje z dušami umrlih.

Kadar sem vodil pogreb, sem se z dušo »dogovoril«, naj mi da znak, da bom vedel, da je prisotna. Prosil sem jo, naj zatrese enega od dveh trakov, ki sta zataknjena na vencu z žaro.

Je delovalo?

Večinoma.

Kaj vam je dal duhovniški poklic?

Spoznal sem, da se v življenju udejanja tisto, v kar človek verjame. Ko sem služboval na Koroški Beli, so ljudje nekoč izrazili željo, da bi imeli misijon (misijon je duhovna prenova, ki je namenjena ljudem v župniji, op. avt.). Med pripravo sem neko nedeljo ljudi v cerkvi pričakal z mrtvaškim odrom, na katerem je bila krsta. Med pridigo, ki je bila za spremembo dolga pol ure – moje pridige so bile sicer izredno kratke – sem jim rekel, da so v krsti fotografije faranov, ki jih vodijo maščevanje, zamere, sovraštvo, kraje … Če bo kdo našel svojo, naj vzame kamen in potolče človeka, s katerim je v konfliktu. Zakaj bi se 20 ali 30 let mučil s sovraštvom in zamero, če ga to ubija? Potem sem jim rekel, da glede na to, da smo v templju, v katerem se govori o veri v ljubezen, od vsakogar pričakujem, da bo to drugače poravnal. Tisti, ki mu bo uspelo, pa naj mi v dokaz prinese kamen. Potem sem odprl krsto. Ljudje so v njej zagledali 312 kamnov, toliko je bilo faranov v naši fari, in razbito ogledalo. V enem letu so mi ljudje nazaj prinesli čisto vse kamne. Če boste šli danes na Koroško Belo, se boste lahko sami prepričali, kako složno ljudje tam živijo.

Kaj pa negativne izkušnje tega poklica?

Manj prijazna stran duhovniškega poklica je bil red, ki ga ima sicer vsak sistem. Z mojimi nameni pomagati se ni ujemal tudi institut spovedi. Spovedovati nisem želel, razen na izrecno željo. Pri spovedi je stopnja iskrenosti človeka zelo visoka, na žalost pa človek po njej dobi občutek, da je grešen. Sam sem prepričan, da človek, ki je v bolečini, potrebuje pomoč, ne pa kazni.

Po sedmih letih ste izstopili iz Cerkve. Je bil razlog v tem, da ste se zaljubili?

Če bi bil to razlog, bi šel že veliko prej. Rad sem imel svoj poklic, večinoma sem užival v njem. Tudi Karmen, tedaj moja punca, zdaj žena, mi je rekla, naj ostanem: »Mislim, da bi morali župniki delovati tako, kot delaš ti.« Ven nisem šel zaradi nje, saj bi bil potem jaz žrtev, ona pa kriva. Drugi človek nikoli ne sme biti razlog, da nekaj naredimo. Sliši se sebično, vendar je res.

Veliko delate z otroki. Starši imajo danes precej težav z vzgojo.

Otroci so naša ogledala. Starši to težko sprejmemo.

Menda na terapije z otroki povabite starša nasprotnega spola. Zakaj?

Ker oče oblikuje značaj deklice, mama pa dečkovega. In ko se starši začnejo ukvarjati s seboj, se spremenijo tudi otroci.
Slovenci kot narod smo bili očitno zelo ranjeni, saj smo zelo nestrpni do drugih, težko sprejemamo tudi drugačnost.
Slovenci težko sprejemamo sebe. Prve izkušnje v življenju so naše vodilne izkušnje. Zato bi se ljudje morali bolj zavedati, da je za človeka pomembno vse, od spočetja naprej. Ženskam pogosto povem, da bo problem, s katerim se bodo ukvarjale v nosečnosti, vodilni problem otroka skozi življenje. Tudi izjemno močna vera ljudi, da jih bo medicina odrešila vseh bolezni, je povezana s tem. Kdo vas je prvi vzel v roke, ko ste se rodili? Osebje v bolnišnici.

Menda je za to, v kaj se bomo razvili, najpomembnejših prvih pet let življenja?

Dojenček in zatem otrok do približno petega leta deluje v svojem prostoru, kjer živi kot goba. Nima razuma, da bi znal selektivno izbirati, kaj bo sprejel za svoje ali kako se bo zaščitil. Vse, kar čuti in doživlja, vzame za svoje, tudi vsa čutenja mame in očeta ter modele in načine razmišljanja in življenja, ki jih čuti v svoji družini. Psihološka dognanja se nagibajo celo k temu, da trdijo, da je prvi otrok zelo podoben očetu, drugi mami, tretji pa je zrcalo zveze staršev. Potem je tu še vzgojno-izobraževalni sistem, ki deluje na redu, disciplini in kaznovanju napak.

Kako se čustveno počuti otrok, ko ga kaznujemo?

Je nemočen, prepričan je, da je nesposoben. Življenja ne ustvarja pamet, ampak čustva. In če se počutiš, da si slab, ne bo iz tebe nič v življenju. Opažam, da je marsikateri kuža bolj ljubeče sprejet kot prenekateri otrok: ko greš z ljubljenčkom v pasjo šolo, te naučijo vse o spodbudah, igri, nagrajevanju za dobro opravljeno igro, o tem, kako si moraš vzeti čas zanj, da bo vesel! Če je naveličan, poigraj se z njim, vzemi si čas! In ne smeš ga udariti, ker razvije sovraštvo. Kaj pa otroci? Skoraj vsaka »napaka« je dandanes tako ali drugače že kaznovana na bolj ali manj sofisticiran način ...

Je današnjega človeka bolj strah kot včasih?

Veliko bolj. Živimo v družbi pravil. Vsako nespoštovanje pravila prinaša s seboj sankcijo.

Kaj pa je glavna težava sodobnega človeka?

Zbeganost. Ker ljudje ne čutijo sebe in svojega otroštva, delujejo predvidljivo, obenem pa so prepričani, da delujejo svobodno in suvereno. Na predavanjih so zgroženi, ko jim rečem, da če ne čutijo, kako je bilo prvih pet let njihovega življenja, kot odrasli delujejo kot roboti. Ljudje so danes odcepljeni od sebe.

Rešitev?

Treba se je začeti ukvarjati s samim seboj.

Si lahko pomagamo brez strokovne pomoči?

Imamo veliko pomagal, od knjig, člankov do seminarjev. Danes je ogromno informacij na voljo. Glavna težava je v tem, da si ljudje ne vzamejo časa zase, najdejo pa kopico priročnih izgovorov. Izgovori pa so beg pred samim seboj.

Leta 2011 ste izdali knjigo Srečen sem. Menda jo podarite vsakomur, ki pride k vam na terapijo.

V knjigi, ki je moje avtorsko delo, so osnovne smernice, po katerih delam. Zbrane so na podlagi izkušenj, ki sem jih dobil kot terapevt in duhovnik. Ko ljudem podarim knjigo, jim rečem, naj si jo preberejo, in če jih pritegne, so dobrodošli.