Zdravilci bi si morali znanje deliti

Bogato življenje terapevtke Andreje Novak

Katja Božič/Zarja
19. 12. 2016, 07.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Ženski del družine Andreje Novak bi v srednjem veku prav gotovo končal na grmadi. Vsaka od njih je bila namreč opremljena z veščinami, ki bi tedaj veljale za krivoverne, čeprav je to le naravna modrost, ki se je nekdaj širila iz generacije v generacijo, pravi Andreja.

Andrej Križ
Njena največja želja za prihodnost so brezplačne energijske delavnice za otroke, otroci se namreč zlahka odprejo, zato je z njimi precej lažje delati kot z odraslimi.

Odraščala je ob zelo verni babici, zeliščarici, ki je zdravila z Jezusovo energijo in odganjala točo. Mama se je ukvarjala z bajalicami in nihali, sestra je bila na tekočem z vso alternativno literaturo, potem pa je bila tu še vedeževalka teta Anica. Družinico bi ji gotovo zavidal celo Harry Potter! Zaradi mame, ki je že v njenih najstniških letih zbolela za rakom, je začela načrtno raziskovati alternativne tehnike zdravljenja. Še danes jih dopolnjuje, zato je pravzaprav težko zapisati, s čim vse se ukvarja. »Nikoli nisem imela vizitke. Vse življenje se že učim, vsakič nekaj novega, zato bi nanje morala dajati vedno nove nazive,« se smeji.

Počistiti ropotarnico

Od svojega prvega najljubšega dela – obrezovanja sadnih dreves (najprej je namreč študirala kmetijstvo) je zamenjala različne službe in si pridobila številna alternativna in uradna znanja in izkušnje, ki jih povezuje in uporablja pri svojem delu. »Po duši sem raziskovalka,« pravi.

"Še bolj pa me je jezilo, ker so mi zdravniki takrat rekli, da je rak deden in naj se kar pripravim. Na smrt so me prestrašili, takrat se je v meni prebudila bojevnica in raziskala sem vse, kar se je dalo raziskati o raku."

Zavestno je začela raziskovati pri dvanajstih letih, ko je njena mama zbolela za rakom. »Obiskovala je razne zdravilce, jaz pa sem hodila z njo. Jezilo me je, da so imeli ljudje toliko različnih pripravkov za čudežno ozdravitev. Kamor koli sva šli, sem o tisti metodi vedno prebrala vse, kar je bilo na voljo, in potem z raznimi vprašanji provocirala zdravilce. Najbolj me je jezila zloraba zaupanja. Če bi mama lahko zaupala, predvsem življenju, bi bila zdrava. Človek mora biti odprt, bolezen je zadnje opozorilo, da delamo nekaj narobe, da se moramo ustaviti. Še bolj pa me je jezilo, ker so mi zdravniki takrat rekli, da je rak deden in naj se kar pripravim. Na smrt so me prestrašili, takrat se je v meni prebudila bojevnica in raziskala sem vse, kar se je dalo raziskati o raku. Ugotovila sem, da se začne ta bolezen tam, kjer imamo največjo navlako, nekakšno 'ropotarnico'. Tam so zamere, čustvene blokade. To je treba očistiti. Enako je v domu. Zaradi tega sem šla pozneje študirat tudi notranje oblikovanje. Vse je povezano.«

Urediti si moramo zdrav dom, da se ustvarijo ugodne razmere za življenje ali zdravljenje. Še preden se je začela ukvarjati s terapevtskim delom, jo je skrbelo, kako se zaščititi. Kar nekaj maminih zdravilcev je namreč precej mladih umrlo. »Ko sem raziskovala, sem videla, kaj se dogaja. Človek najprej dobi čisto, iskreno idejo, kako pomagati ljudem. Najprej to preizkuša na bližnjih, potem je ta krog vse večji in v od treh do petih letih se začne glas o sposobnostih tega človeka širiti. Za svoje delo začne dobivati denar, da lahko preživi.« Potem napoči prelomni trenutek – kako ohraniti modrost? »Nekateri ne znajo postaviti meje in hočejo pomagati vsem, pa jih to izčrpa, druge pritegne denar in kar naenkrat se prodajo. V takem položaju moramo nase pogledati kot na običajnega človeka s talentom, s katerim je treba pametno ravnati.« Pravi, da je že kot otrok lahko prepoznala potencial v ljudeh. »Mislila sem, da vsi vidijo, kar sem jaz videla v njih.«

Čisto posebna družina

"Materialno pozabiš, energije nikoli. Povezani sva bili s tako lepo energijo, da se še danes spomnim, kako sem se počutila, ko me je ona prijela za roko."

Dolgo se niti zavedala ni, da se je rodila s kakršnim koli talentom. Pravi, da je za njo precej običajno otroštvo, a to je seveda pogled z njene perspektive. Babica, ki je odganjala točo, z energijami zdravila ječmenčke v očeh: teta, ki je gledala v karte ... le redko kdo je imel takšne sorodnike! »Ko sem se rodila, je imela babica 75 let, umrla je skoraj dvajset let pozneje. Videla je mojo dušo, in to je edino, kar vsi otroci potrebujejo. Materialno pozabiš, energije nikoli. Povezani sva bili s tako lepo energijo, da se še danes spomnim, kako sem se počutila, ko me je ona prijela za roko. Ni se veliko pogovarjala z menoj, vse se je dogajalo na neki energetski ravni. Verjamem, da ima vsaka babica posebno povezavo z vsaj enim od vnukov. Starši ne bi smeli omejevati svojih otrok pri druženju s starimi starši. Otroci so polni energije, ki je starši običajno ne morejo obvladovati, ker imajo veliko svojega dela, stare starše pa poživijo. Tako preprosto je to.«

Babica je preprosto intuitivno znala izkoriščati sile narave v svoj prid. »Dokler je bila živa, na našem posestvu nikoli nismo imeli toče. Ko se je začelo pripravljati k nevihti, je iz omare prinesla prt, v katerem smo imeli zavite dobrote, ki smo jih nesli blagoslovit v cerkev ob veliki noči – nikoli ga nismo oprali, in na balkonu začela z njim mahati. Videti je bilo, kot bi delala osmice, hkrati pa je klicala energije, naj zaščitijo naše polje. Mamo je to jezilo, mene pa neskončno zabavalo. Babica je pomagala ljudem, a jih ni nikoli sprejemala doma. Z njimi se je vedno srečevala na potki pred hišo.« To je videti celo na eni od starih fotografij, ki jih je Andreja našla in mi jih pokazala. Andreja ima lepe spomine tudi na njuna »čarovniška popotovanja«. »Takoj ko je mama odšla v službo, sva vstali in šli celo kilometre daleč nabirat zelišča. Nikoli je niso bolele noge, nikoli ni jamrala, da je za nekaj prestara. Ko je morala nekaj narediti, je to preprosto storila. Sama sem pred petnajstimi leti vsak torek štopala s Polzele do Trsta, kjer sem obiskovala tečaj pranskega zdravljenja, in potem nazaj. Tako zelo sem si želela obiskovati ta tečaj, da sem naredila vse, da sem lahko bila tam. Zato do izgovorov nimam nobenega sočutja.«

Njena mama se je ukvarjala z radiestezijo za domačo uporabo in z nihali, v energije pa ni toliko verjela. Dostikrat jih je obiskala tudi teta Anica, vedeževalka. »Po maši smo imeli skupno kosilo, potem pa je prišlo na vrsto 'šloganje'.« Mama je teti pogosto namignila, naj vmes navrže kaj vzgojnega, da bi Andrejo lažje obvladali, a Andreja se je prav zaradi tega hitro naučila prepoznavanja kart, da niso mogle manipulirati z njo.

Najprej je očistila sebe

V okviru ene izmed svojih prvih služb se je izobraževala za refleksoterapevtko pri Mileni Plut Podvršič. »Pri masaži podplatov ljudi sem začela videvati slike. Pri neki gospe sem recimo videla jokajočo deklico – potem mi je povedala, da je bila to ona. Kmalu me je začelo obremenjevati, da sem dobivala toliko informacij o ljudeh, ki sem jih masirala. Iskala sem poti, kako jim povedati, kar sem videla.«

Ko je usvojila pransko zdravljenje, je začela fanatično čistiti samo sebe, trajalo je štiri leta. To so bila leta sprememb.

Hkrati je začela ugotavljati, da energija njenih rok prija živalim in rastlinam. Želela se je kaj več naučiti o tem in našla je pransko zdravljenje. »Vsaka tehnika bi se morala z zavestjo dvigovati. Vendar pa je velikokrat tako, da se tehnike nauči ogromno ljudi, ki pa pri uporabi ne vstopajo v čisto izvorno energijo, in potem tehnika ne napreduje.« Ko je usvojila pransko zdravljenje, je začela fanatično čistiti samo sebe, trajalo je štiri leta. To so bila leta sprememb. »Hujšala sem, se redila, zamenjala službe, prodala hišo, izgubila sem strah, da ne bom mogla plačevati položnic, skratka, da ne bom zaslužila dovolj za preživetje.«

Ko ji je mama umrla, je imela malo manj kot osemnajst let in od takrat je morala sama poskrbeti zase. Oče je umrl, ko je bila še dojenček. »Raziskala sem vse svoje strahove in začela zaupati v življenje. Pransko zdravljenje mi je bilo pri tem v veliko pomoč. Tehniko sem si malce prikrojila, da je zame bolje delovala. Ugotovila sem, da zelo dobro vidim energije podjetij, ker tam ni bilo čustev.« V ta namen so jo za dve leti in pol zaposlili v nekem podjetju, kjer se je v ravnanju z energijami posla še bolj izpopolnila, pravi. Naslednja delovna izkušnja v domu za ostarele jo je naučila potrpežljivosti. »Če bi se mi finančno izteklo, bi ostala tam. Še posebej sem se naučila delati z dementnimi ljudmi, ki so mi bili najbolj zanimivi, ker živijo v čisto svojem svetu. Če se ne obremenjuješ s tem, v kateri resničnosti trenutno so, in se jim prilagodiš, so zelo srečni. Dementni bežijo iz resničnosti, mi pa jih hočemo potegniti nazaj v 'naš svet'.« Pravi, da se je pri demenci zelo dobro izkazala skalarno-pranska nevroterapija. »Terapija za demenco ali okrevanje po kapi je podobna. Ukvarjamo se z energijskim stanjem možganov, da se znova okrepijo. Možganske celice odmirajo, mi pa jih z natančno določenim protokolom revitaliziramo, povezujemo in jih spodbujamo k rehabilitaciji. Prav tako okrepimo delovanje možganskih centrov, ki okrepijo vsa čutila in sposobnost razmišljanja, sodelovanja z življenjem. Videti je, kot bi izvajali operacijo v energijah. Že ena sama terapija je močno poživljajoča, če pa je demenca prisotna že dalj časa ali je stanje po kapi precej slabo, potrebujemo več časa, da se telo začne polno odzivati in se rehabilitira.«

Angel.si

"Namesto da bi naredili načrt, kako se združiti in izboljšati stanje na svetu, se ukvarja vsak s svojo panogo. Malo je tistih, ki res hočejo delovati v najvišje dobro, velika večina hoče samo prodati, zato počasi odhajam."

»Z Mileno Plut Podvršič in Božidarjem Koleričem smo ustanovili društvo Art Angel, v katerem sem najprej sama organizirala delavnice, potem pa od leta 2001 začela pripravljati brezplačna srečanja za ljudi. Pridružila se mi je Mateja Cvetko in iz najinega sodelovanja se je potem razvil Angel.si. Vzgajali smo terapevte. Vsak torek v Žalcu še vedno ponujamo brezplačne terapije za vsakogar. Nekaj moraš dati nazaj energijam in mi dajemo s temi srečanji. Izvajali smo angelska zdravljenja, dvakrat na leto smo imeli srečanje v Logarski dolini za vse, ki jih je naše delo zanimalo, osem let smo zastonj predajali svoje znanje. Pa je vsake toliko kdo prišel in to, kar se je naučil, začel prodajati kot svoje. Mislim, da bi se vsi terapevti morali dobivati in si deliti znanje, saj vsi izhajamo iz istih energij – eno se imenuje reiki, drugo theta healing … vse pa izhaja iz najvišjega vira in prehaja skozi nas. Namesto da bi naredili načrt, kako se združiti in izboljšati stanje na svetu, se ukvarja vsak s svojo panogo. Malo je tistih, ki res hočejo delovati v najvišje dobro, velika večina hoče samo prodati, zato počasi odhajam. Rada bi pisala tehnične knjige o energijah in se ukvarjala s poučevanjem otrok. Moja največja želja so brezplačne energijske delavnice za otroke do desetega leta, da bi jih samo spomnila, kaj vse že imajo. Vse imajo. Potrebujejo samo primernega sogovornika. Otroci se zlahka odprejo, zato je z njimi precej drugače delati kot z odraslimi,« pravi.

»Vsi imamo v sebi moč. Če me začne nekdo prepričevati, da nečesa ne more, si rečem stop. Ne vztrajam. Teženje ni pravi način. Bliže mi je filozofija, da moraš biti kot cvet, moraš se odpreti, da privabiš čebele.« Ljudem ne daje daril, ampak jim jih pomaga odpreti.