Kolumna Matica Munca: Drugo življenje

Matic Munc
8. 5. 2017, 21.01
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.03
Deli članek:

Ljudje se ob koncu svojega bivanja na Zemlji zavejo, da so veliko preveč časa potrošili za delo in kariere ter veliko premalo za druženje s svojimi bližnjimi. Padamo v vedno iste pasti, si razbijemo nos, tarnamo o krivicah, se poberemo, capljamo dalje, in glej, spet past, hop, pa smo notri.

Arhiv Svet24
Matic Munc, redni kritik socialne države.

Na letalu sem v roke dobil odlično srbsko revijo z mnogimi zanimivimi članki na aktualne teme, ki je prej nisem poznal. Ne posedujem pravic za nobenega od zapisov, zgolj za vas bom povzel nekaj misli o kombinaciji dveh razmišljanj dveh kolegov od nekje drugje. Tematika bo umiranje in naše pravice do napak.

Nekje v Avstraliji živi medicinska sestra, ki se že več kot 30 let ukvarja s tolažbo umirajočih, in med drugim jih tudi sprašuje, kaj ob koncu svojih življenj najbolj obžalujejo. Seveda se na seznamu znajdejo precej pričakovane izpuščene priložnosti: več seksa, več obiskovanja daljnih krajev, več drznosti … Vendar je avtorica strnila pod rdečo črto skupno ugotovitev. Ljudje se ob koncu svojega bivanja na Zemlji zavejo, da so veliko preveč časa potrošili za delo in kariere ter veliko premalo za druženje s svojimi bližnjimi. Kako preprosta ugotovitev! In tudi resnična. Smo jo zmožni vzeti za resno opozorilo in tudi živeti tako, da ne bomo ob prihodu zadnje ure prekleli svojo lastno neumnost? Nekateri verjetno da in drugi spet ne.

Vsakemu človeku je dovoljena zaloga napak, med katerimi so določene večje, lahko zapišem celo življenjske. Odločitev za napačnega življenjskega partnerja, vetrnjaška preselitev v napačno mesto, neumna karierna odločitev, preveč vnašanja škodljivih snovi v telo … Vse to lahko naša življenja zasuka v precej čudno smer. In s tem ni nič narobe! Kdor vsaj kaj počne, se bo tudi zmotil. Vendar nekje na tej poti, posuti s preprekami in poleni, ki smo si jih sami pometali pred noge, obstaja obdobje, ko bi človek lahko svoje izkušnje akumuliral v možnost, da se iz vseh napak tudi kaj nauči. In takrat se lahko začne drugo življenje. Ali pa tudi ne. Odločitev je povsem naša.

Noro je, kako se ljudje iz svojih izkušenj malo naučimo. Padamo v vedno iste pasti, si razbijemo nos, tarnamo o krivicah, se poberemo, capljamo dalje, in glej, spet past, hop, pa smo notri. Seveda bi bilo zelo nepošteno trditi, da je to lastnost vseh. Gre zgolj za opažanje, da jo zasledim skrb vzbujajoče pogosto tako pri svoji generaciji kot pri starejših. Domnevna nepravičnost sveta nas je začela lomiti, iskre v očeh se gasijo, živimo povprečno življenje povprečnega vsakdanjega mimobežnega prebivalca, ni več prostora za igro, za strasti in za pogumne načrte. Rutina nas ubija, vendar tako mora biti – ker smo odgovorni, ker smo resni in ker življenje ni pravljica. Ali verjamete tej postani čorbi in trpljenju, ki mora čakati vsako človeško bitje, ker je pač tako usojeno? Trpljenje pa v resnici ni odraz zunanjih okoliščin, temveč našega odziva na te iste okoliščine. Naš odnos do vsega šteje. In odnos lahko spreminjamo. Če se tako odločimo.

Svobodna volja je mogoče zadnji branik naše humanosti. Zato ni čudno, da se je želijo polastiti močni in zlonamerni, nas in našo voljo zlomiti. To je tudi razlog, da sem danes večkrat zapisal »odločitev«, ker odločitve niso samoumevne, so odraz naše unikatnosti. Pravilne in napačne, še vedno naše. In veste, kaj so sestri še zaupali umirajoči kot eno izmed svojih pogostih obžalovanj? Da so živeli življenje po pravilih in pričakovanjih drugih ter niso izpolnjevali lastnih hrepenenj in sanj. Je bil ta opomnik močnejši? Sicer pa, saj že vemo – odločitev je zgolj vaša.