Zanimivosti

Pojasnili propad skrivnostnega otoka

jp
18. 1. 2015, 16.01
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.56
Deli članek:

Nedavna raziskava je pokazala, da naj bi bile za propad Velikonočnega otoka bolj zaslužne okoljske razmere kot pa človek. Majhno zaplato zemlje, ki je Velikonočni otok, naj bi ljudje prvič poselili okoli leta 1200, Evropejci pa so se na njegovih obalah prvič znašli leta 1722. Okoliščine, ki so vodile v propad civilizacije ljudstva Rapanui, še vedno burijo duhove tako znanstvene srenje kot tudi širše javnosti.

Arhiv Svet24

Do nedavnega je namreč veljalo, da so domorodci pred prihodom Evropejcev s svojim ravnanjem svoje okolje uničili do te mere, da tam niso več mogli živeti. Rezultati nove raziskave pa nakazujejo, da avtohtono prebivalstvo morda le ni bilo krivo za svoj propad, temveč da so bili naravni viri tako skopo odmerjeni, da tam preprosto niso več mogli napredovati. To torej pomeni, da so bili ljudje Velikonočnega otoka na poti v prepad že pred prihodom Evropejcev, čeprav je večina predhodnih raziskav na to temo zaključila, da je le malo dokazov o propadu tamkajšnje družbe pred prihodom Evropejcev.

Propad civilizacije

Spremembe omenjenega otoka so bile v arheološkem smislu dobro dokumentirane. Najprej so bila uničena elitna bivališča, nato zapuščena polja v notranjosti otoka, ljudje pa so se zatekli v jame, kjer so začeli izdelovati vedno več puščic iz obsidiana, vulkanskega stekla. Arheologi menijo, da bi povečana proizvodnja puščic lahko pomenila obdobje vojne oziroma takšnega ali drugačnega prevrata. Po besedah raziskovalcev pa razumevanje zgodovine otoka otežuje dejstvo, da teh dogodkov ni mogoče natančno časovno umestiti, zato so predvidevali, da bodo večino teh katastrofičnih dogodkov morali umestiti nekam po prihodu Evropejcev. Da bi čim bolj razjasnili časovno zaporedje teh dogodkov, so analizirali več kot 400 kosov orožja in orodja iz obsidiana iz šestih najdišč, posebej pa so se osredotočili na tri, izredno bogate s podatki o podnebju in sestavi prsti. Obsidian namreč vpija vodo, če je izpostavljen zraku. Z merjenjem količine absorbirane vode na površini najdenega orožja in orodja so lahko ugotovili, kako dolgo so bile te površine izpostavljene, na podlagi tega pa so lahko zaključili, kdaj so bila izdelana. Veliko število teh pripomočkov iz določenega obdobja je bilo veliko bolj obrabljenih kot sicer.

Velikonočni otok je najbolj znan po skrivnostnih kipih moaih.

Naravni izzivi

Datiranje je na različnih najdiščih dalo različne rezultate. Na severozahodni obali otoka so bili najdeni pripomočki, tako orožje kot orodje, vse bolj uporabljani od leta 1220 pa do leta 1650, od tu dalje pa so strokovnjaki zaznali upad, torej veliko pred prihodom Evropejcev. Na drugem najdišču v notranjosti otoka je bila znatna obdelava prsti zaznana med letoma 1200 in 1300, nato povečana do leta 1480 ter dokaj enakomerna do leta 1705, ko so raziskovalci zaznali upad – spet pred prihodom Evropejcev. Tretje najdišče je povedalo drugačno zgodbo. Človeška aktivnost je med letoma 1250 in 1500 le počasi napredovala, do leta 1690 pa pospešeno. Upad so zaznali šele po letu 1850 – veliko po prihodu Evropejcev. Neskladnosti bi lahko pojasnila različna področja. Prvo območje je bilo dovzetno za suše, prst drugega neplodna. Tretje, ki se je izkazalo za najbolj dolgotrajno, je imelo dovolj dežja in plodna tla. Zato je povsem mogoče, zaključujejo raziskovalci, da so se prebivalci Velikonočnega otoka znašli v težavah še pred prihodom Evropejcev.