Zanimivosti

Na južnem robu sveta iz ledu teče "kri"

J.P.
10. 1. 2015, 11.11
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.56
Deli članek:

Ena najbolj negostoljubnih puščav našega planeta je zadnje mesto, kjer bi pričakovali slap. Sploh, ko je govora o zaledeneli Antarktiki. In kot da to še ne bi bilo dovolj: voda je rdeča kot kri.

Arhiv Svet24

V McMurdovih suhih dolinah na Antarktiki se kot iz ureznine Taylorjevega ledenika v jezero Bonney počasi pretakajo krvave vode pet nadstropij visokega Krvavega slapu, kot se imenuje. Fenomen pa je mogoče razložiti.

Slap in McMurdove suhe doline je mogoče doseči le s helikopterjem ali ladjo.

Pred petimi milijoni let, ko je vse višja morska gladina preplavila vzhodno Antarktiko, je nastalo slano jezero. Milijone let pozneje so vrh jezera nastali ledeniki in ga ločili od preostanka celine. Tako je bila voda omenjenega slapu ujeta znotraj časovne kapsule štiristo metrov pod površjem. Bolj ko so ledeniki na površju zmrzovali, bolj slana je postajala. Danes je vsebnost soli podledeniškega jezera trikrat večja od tiste v morski vodi – tako zelo slana, da ne zamrzne, jezero pa ujeto pod štiristo metri ledu. Voda, ki napaja Krvavi slap, pa ni odrezana le od celine, temveč tudi od atmosfere – sončne svetlobe še ni ugledala in je povsem brez kisika.

Arhiv Svet24

Zato pa premore toliko več železa, saj so ledeniki praskali podlago pod jezerom. Ko tako voda iz jezera pronica skozi razpoke v ledeniku, slana voda pada iz omenjenega ledenika v jezero Bonney pod njim. In ko pride z železom bogata voda v stik z zrakom, zarjavi, led, po katerem pada, pa posledično pordeči. Ni pa krvava barva edina nenavadna plat slapu. Znanstvenike namreč veliko bolj zanima tisto, kar živi v od sveta odrezanem podzemnem jezeru. Pred milijoni let, ko so ti ledeniki prekrivali ledena jezera, so v vodi živeli mikrobi. Ti še vedno vztrajajo v ekstremno slanem okolju brez zraka in štiristo metrov pod ledenikom. Podobno kot bakterije, ki živijo blizu globokomorskih termalnih vrelcev, mikrobi Krvavega slapu svojo energijo dobivajo z razbijanjem sulfatov, ki vsebujejo kisik. Nato pa se s stranskimi proizvodi zgodi nekaj čarobnega – železo v vodi z njihovo pomočjo reciklira sulfate, katere nato spet razgradijo mikrobi. In krog je sklenjen.