Petdeseta in šestdeseta leta prejšnjega stoletja v Združenih državah Amerike veljajo za obdobje množičnih opažanj neznanih letečih predmetov. Nič nenavadnega torej, da so ti senzacionalni dogodki navdahnili številne filmske ustvarjalce, posledično pa so filmi s tovrstno vsebino postali uspešnice. In kot se izkaže, neznani leteči predmeti niso bili izmišljotine, in da so bili umi, ki so jih ustvarili, še kako zemeljski.
Zaslužni za vsaj polovico v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja opaženih neznanih letečih predmetov.
Pred dnevi je namreč Centralna obveščevalna agencija prevzela odgovornost za vsaj polovico v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja opaženih neznanih letečih predmetov. Objavili so tudi slabih tristo strani dolg dokument, naslovljen s »Cia in program U-2, 1954-1974«, v katerem so opisane zračne izvidniške misije, ki so burile duhove tistih na tleh. V omenjenem dokumentu je tako med drugim zapisano, da je »testiranje na visokih višinah imelo nepričakovan stranski učinek – povečano število poročanj o neznanih letečih predmetih«.
Povečini so bile priče piloti komercialnih letov, ki so občasno za trenutek zagledali katerega od vohunskih letal. Vohunska letala U-2 srebrnih kril so se namreč pod njimi letečim pilotom zaradi odsevanja sončne svetlobe prikazovala kot goreči predmeti. V tistem času pač nihče ni verjel, da je mogoče leteti na višini 18.000 metrov.
Enega takšnih – pilotiral ga je Gary Powers – so 1. maja 1960 sestrelili nad Uralom. Takrat osramočenemu ameriškemu predsedniku Dwightu D. Eisenhowerju ni preostalo drugega, kot da je priznal, da Ameriki vohunjenje ni pod častjo. Powersa so Sovjeti zajeli in obsodili vohunjenja, izpustili pa leta 1962.
