Novice Svet24

Ter jih izpustil na varnih lokacijah v Afriki. Štiriinpetdesetletni Aspinall, ki je nekoč zaslovel s svojim burnim življenjskim stilom, svoje življenje sedaj posveča poglabljanju vezi z živalskim kraljestvom. Poleg že omenjene fundacije Aspinall v Kentu nadalje vodi dva parka prostoživečih živali. Prepričan je namreč, da imajo živali toliko pravice do sreče kot ljudje.

»Ljudje te prej ali slej pustijo na cedilu, živali nikoli. Bolj iskrene so, nedotaknjene – ko sem z njimi, se svet ustavi.« - Damian Aspinall

Nad živalmi se navdušuje že od ranega otroštva, za kar se ima zahvaliti svojemu očetu Johnu, hazarderju in skrbniku živalskega vrta. Tako je odrasel ob številnih očetovih eksotičnih hišnih ljubljenčkih, v tem času pa je ljubezen do divjega življa postala tako globoka, da niti ne ve, kako bi jo ubesedil. Razumljivo: odrasel je na prostranem posestvu v Kentu, kjer so se živali lahko prosto gibale. Nič nenavadnega torej, da Aspinall pravi, da je imel izredno otroštvo in da se čuti bolj povezanega z živalmi kot z ljudmi: »Ljudje te prej ali slej pustijo na cedilu, živali nikoli. Bolj iskrene so, nedotaknjene – ko sem z njimi, se svet ustavi. Česa takega z ljudmi ni mogoče doživeti.«

Nad živalmi se navdušuje že od ranega otroštva.

Njegovi najzgodnejši spomini vključujejo gorilo, ki je skoraj postala njegova nadomestna mati – še kot dojenčka so ga položili v njeno naročje. In ko je nekoč obtičal na drevesu, mu je taista gorila priskočila na pomoč. »Splezala je na drevo, me dala na svoj hrbet in splezala dol, mi obrisala solze ter me preostanek dneva tolažila,« se spominja Aspinall. Ko je Aspinallov oče leta 2000 preminil, je on prevzel parke, ki so vsako leto poslovali z izgubo okoli petih milijonov evrov. Takrat se je podal v igralniški posel, da bi pokril te izgube in udejanil očetove sanje: vzgajati gorile in jih izpuščati v divjino.