Ta je seveda razumljiva, saj gre za ponaredek. Kakovost je verjetno slabša, tudi šivi ali zadrga mogoče niso najbolj solidni, usnje – če je res usnje – pa se zdi nekoliko manj trpežno kot pri originalu. Morda vas prešine misel, da to ni prav, ni etično, da se dela nekomu škoda, nekje v ozadju se megleno spomnite, da vas lahko za kaj takega v razviti državi celo oglobijo, a po drugi strani roka kar sama tipa za denarnico, saj preračunano 40 evrov sploh ni veliko za nekaj, kar se zdi od daleč kot pristen izdelek z opaznim in prepoznavnim logotipom, barvo, vzorcem in s čimer boste, vsaj tako menite, po vrnitvi domov v svoji okolici izstopali.
V zadnjih letih so preplavili trge
Pohod ponaredkov je rezultat dveh dejavnikov: globalizacije na eni in poceni delovne sile na drugi strani. Gospodarska kriza se je dotaknila večine od nas; denarja imamo vse manj in vse več moramo delati zanj. Naša kupna moč je padla, še pred nekaj leti smo si morda lahko privoščili originalno Pradino torbo, danes bi komaj zbrali dovolj za njen ponaredek. Prav recesija je po mnenju sociologov bistveni dejavnik, ki vpliva na toleranco posameznika in družbe v celoti do nakupa ponaredkov. O vplivu zveneče blagovne znamke nima smisla razpravljati. Vsi vemo, da razlikovanje med ljudmi temelji prav na podlagi tega, kar imamo, kar lahko okolici pokažemo, in tega, kar naša popularna kultura priznava kot zaželeno. Če lahko temu (finančno) sledimo, smo 'in', sicer smo 'out'. Kaj malo nam je pri tem v tolažbo misel, da si več kot 90 odstotkov svetovnega prebivalstva ne more privoščiti niti tega, kar že imamo.
Po podatkih Carinske uprave Republike Slovenije je bilo leto 2013 rekordno po obsegu zaseženih ponaredkov. Zadržali so skoraj dvesto tisoč kosov blaga, ki bi dosegli na trgu vrednost 19 milijonov evrov. Večina ponarejenega blaga k nam pride v zabojnikih z ladjami in prek pošte iz Kitajske, Hongkonga, Singapurja in Indije. Tudi pri naročilih prek spleta se cariniki vse pogosteje odločajo za podrobnejši pregled pošiljke in pri sumu na ponaredek lahko pošiljko zadržijo. Sledi uničenje ponaredkov, kupec pa ostane brez naročenega blaga in brez denarja, ki ga je plačal zanj.
Kaj se zgodi, če vas bodo s ponarejenim modnim dodatkom ali oblačilom, morda parom čevljev zalotili na meji oziroma na letališču po vrnitvi domov? Lahko ste (vsaj v Sloveniji) mirni, če vrednost nakupljenega ne presega zneska carinske oprostitve 300 evrov oziroma 430 evrov za potnike v zračnem ali pomorskem prometu in če gre za blago, ki je več kot očitno namenjeno samo vaši osebni uporabi. Če pa ste ta izdelek naročili po spletu in je carina ugotovila, da gre za ponaredek, bo stekel postopek.
Za ponaredki stoji kriminal
Kaj je najbolj pereče pri ponarejenih modnih dodatkih? Seveda gre za nelegalen izdelek, pri katerem se dobiček steka mimo državne blagajne, saj se od prodaje ne odvede davka. Gre za tako imenovano črno in sivo ekonomijo. Ena tretjina ponaredkov predstavlja tudi tveganje za zdravje uporabnika (denimo škodljivi hlapi/barva iz tekstila ali usnja). Najbolj vas lahko prepriča dejstvo, da z nakupom ponarejenega blaga nehote financirate druge dejavnosti organiziranega kriminala, kot so tihotapljenje drog in trgovina z ljudmi, v mnogih primerih za izdelovanje ponaredkov v državah tretjega sveta uporabljajo otroško delovno silo, medtem ko večino preprodajalcev pretihotapljenih ponaredkov predstavljajo nezakoniti priseljenci iz nerazvitih držav.
Na tržnici počitniške eksotične destinacije bomo seveda takoj doumeli, da imamo opravka s ponaredkom. Zaprašeni 'suk' ali 'medina', ki ga 'krasi' okolica z odpadki in kameljimi iztrebki, prav gotovo ni kraj, kjer bi imetnik luksuzne blagovne znamke želel uradno prodajati svoje blago. Draga trgovina z uniformiranimi vratarji in elegantnim osebjem je od takega okolja oddaljena za nekaj vesolj. Kaj poleg neuglednega prodajnega okolja še lahko opozori na ponaredek? Najprej in predvsem je to cena. Če vam torbo, ki v butiku zveneče modne znamke stane 2000 evrov, nekdo ponuja za 50 ali sto evrov, je bodisi premaknjen bodisi gre za ponarejeno blago. Ker je prijaznih ljudi, ki bi vam kar podarjali drage dizajnerske torbe ali oblačila, na tem svetu žal zelo malo, je bolj verjetna razlaga, da imate opravka s ponaredkom. Na neoriginalnost izdelka vas lahko opozori tudi embalaža cenenega videza, nekoliko spremenjen logotip ali vzorec na blagu, morda celo za eno črko spremenjeno ime.
Nekaj pomislekov v zvezi s ponaredki vseeno omenimo, saj stvar ni samo črna ali bela. Po raziskavi časopisa Daily Telegraph je trgovina s ponaredki donosna za obe strani, ne le za ponarejevalce, temveč tudi za proizvajalce originalnih izdelkov. Ponaredki so nekakšna brezplačna reklama za znamko (v opazovalcih zbujajo poželenje in hrepenenje po višjem statusnem prepoznanju), obenem sčasoma vplivajo na znižanje cen originalnih izdelkov, ki tako niso več dostopni samo skromnemu odstotku svetovnega prebivalstva. Pomisleke nam lahko vzbuja tudi dejstvo, da ponaredki prevečkrat pridejo celo na police pravih modnih trgovin po velikih prestolnicah, saj so kdaj tudi tako podobni originalom, da zavedejo celo uvoznika. Žal je po podatkih inšpekcijskih služb nekaj takih potrjenih primerov tudi v Sloveniji, še posebno v Ljubljani. Lahko razmišljamo tudi, da so proizvajalci luksuznih dobrin sami pomagali pri tako močnem širjenju ponaredkov, kot smo jim priča v zadnjem času. Zaradi pohlepa, te rakave rane človeštva, je večina proizvajalcev proizvodnjo že pred leti preselila na Kitajsko, kjer je delovna sila v primerjavi s Francijo ali Italijo neprimerno cenejša in ti izdelki nosijo etiketo Made in China*. Ni morda modna industrija s tem sama sebi zadala udarca? Kdo je v resnici Evropi ukradel na sto tisoče delovnih mest v modni industriji? So to res ponaredki ali je to legalna selitev kapitala in proizvodnje v cenejše, nerazvite države?
A za proizvajalce luksuznih dobrin se ne bojte. Kdor ima v resnici denar, ne bo nikoli zavestno kupoval ponaredkov, saj ima dovolj pod palcem, da si lahko privošči pravo stvar. Za tega kupca je dejstvo, da z lahkoto odšteje dva tisočaka ali tri za modni dodatek, celo obliž na ego, saj ga to v njegovih predstavah postavlja nad druge ljudi, ki nimajo nič ali pa komaj shajajo čez mesec. Tudi izdelovalci luksuza se zavedajo, da bodo njihovi zvesti kupci vedno kupovali samo v pooblaščenih prodajalnah, saj je nakupovalna izkušnja povezana ne le s predmetom samim, ampak še s celo kopico užitkov, ki ta ritual spremljajo: naj bo to že skoraj pretirana ustrežljivost in klanjanje trgovskega osebja, ali pa zastonj šampanjec in elitistični občutek, da so nekaj več, ali zgolj sprehajanje imenitne vrečke z dizajnerskim logotipom po ulicah, medtem ko prestrezajo zavistne poglede mimoidočih.
