Novice Svet24

Denis Salihović / radio Aktual

Poje že od svojega četrtega leta. Začel je z italijanskimi kanconami, ki jih je sprva prepeval za svoje domače, že pri 14 letih, še pred izdajo svoje prve plošče, pa je nastopal za tujce v Zadru in Šibeniku z glasbeniki, ki so bili takrat stari od 28 do 30 let.

Pri petih letih mu je oče, avtomehanik, poklonil kitaro, pri sedmih pa je šel v glasbeno šolo. Že odkar pomni, zase tudi sklada in piše besedila. Do dandanes je napisal že okoli 400 pesmi, mnoge od njih, denimo Dalmatinac sam, Evo mene moji ljudi, Tu je moj dom, Sve za ljubav, Samo more to zna, Nije u šoldima sve, pa so ponarodele. »S tem sem se rodil. Ne moreš biti na silo kantavtor; ali si ali pa nisi – ali se s tem rodiš ali pa ne,« pravi Mladen. Navdih za večino pesmi je ljubezen: »Ljubezen je vedno prisotna, tako do nekdanjih kot do sedanjih in bodočih žensk (smeh), gre pa tudi za ljubezen do morja, kamna, galeba, oljke ... Do vsega, kar je povezano z morjem.« 

Denis Salihović / radio Aktual

Njegova navezanost na morje sicer ne preseneča, glede na to, da že vse življenje živi tik ob njem. Manj navdušen je sicer nad živalmi, ki plavajo v njem: »Rib ne prenesem več. Prenajedel sem se jih. Sicer pa pri hrani nisem izbirčen in se brez težav privadim lokalnih kulinaričnih specialitet.« Kadar je v Sloveniji, si vedno z užitkom privošči kranjsko klobaso in pasulj. In sem zelo rad pride. »Vedno sem zelo vesel, ko pridem k vam. Jaz Slovence doživljam kot svoje ljudi, kot Dalmatince. Slovenija in Dalmacija sta bili od nekdaj povezani. Sam imam veliko prijateljev po vsej Sloveniji. Pred mojo hišo v Zadru je slovenski avtokamp, tako da sem s Slovenci povezan še od otroških dni,« nam pove Grdović.

Z našo deželo je bil tesno povezan tudi v času svoje športne kariere, ko je bil krmar v čolnu z bratoma Bajlo. »Pogosto smo hodili na Bled, tu smo bili tudi po mesec dni. Velikokrat smo tu tudi zmagovali. Zelo lepe spomine imam nanj. Na Bledu sem se naučil igrati minigolf. Tu sem imel tudi ljubezen. Še vedno ga zelo rad obiščem. Grem do gradu in kaj pojest. Vso Slovenijo imam rad, mi je pa žal, da ne znam smučati. Stavros me sicer ves čas nagovarja k temu, jaz pa nočem, saj se bojim, da se bom polomil. Rekel se mu, naj mi raje najde dejavnost, kjer bom lahko hodil. Enkrat sem namreč na morju poskusil smučati na vodi, z gliserjem, pa me je udarila smučka, in takrat sem si rekel, da to ni zame,« pravi Mladen.

V domačem Zadru prisega na košarko in nogomet. Je vnet navijač Hajduka, nogomet igra tudi sam. »Nogomet imam resnično rad. S svojo zadrsko ekipo zelo rad igram mali nogomet. Po igri pa gremo v kakšno konobo igrat briškolo,« nam je zaupal. Rad tudi plava, a se temu poleti izogiba. »Plavati dva ali tri kilometre je zame super rekreacija, a poleti se plavanju izogibam, saj mi to stisne grlo, jaz pa moram zvečer peti, zato raje tečem,« nam je razkril. V nasprotju z Jasminom Stavrosom in Oliverjem Dragojevićem za sprostitev ne lovi rib, čeprav ima čoln. »Seveda imam čoln. Za nas, ki živimo ob zalivu, je to normalno. Morje je od moje hiše oddaljeno deset metrov. Zamenjal sem že 15 čolnov, več kot sem razbil avtomobilov,« v smehu pove Grdović in doda, da je tako zato, ker se s čolnom ne sme hiteti.

Za v prihodnje si želi le, da bi mu še naprej služilo zdravje, saj bo le tako lahko s svojimi skladbami razveseljeval svoje oboževalce. Upokojitev namreč pri njem niti pod razno ne pride v poštev. »Nastopanje je kot okužba. Zdaj, po kanadski turneji, mi je bilo super imeti 15 prostih dni, a sem bil proti koncu že kar malo nervozen. Nekaj mi je že začelo manjkati. Tako je, ko si na nekaj že od majhnega navajen oziroma si rojen za to,« dodaja Grdović.