Ko govori o »gverila teatru«, se mu svetijo oči. Lepe oči. Klemen je plesalec butoha, japonskega plesa, pri katerem je premazan z belo barvo. Ko pleše, se z njim dogajajo nenavadne stvari. Doma si zgradi gnezdo, v katerem je varen, saj je takrat neverjetno ranljiv in odprt. Najbrž ni lahko živeti z njim, mora pa biti lepo.
Klemen, pred kakšnima dvema letoma smo klepetali z Injo Zalta in z vami, ko ste ravno dobro začeli snemati Usodno vino. Zdaj ste končali. Kako ste doživljali ti dve leti in kaj se z vami zdaj dogaja?
To je siva cona občutkov. Kar naenkrat ni več treba vstajati zgodaj zjutraj, konec tedna in ob praznikih sem prost, če me kdo vpraša za kakšen termin, se lahko zmenim za mesec dni vnaprej – prej se nisem mogel, vse moje življenje je bilo podrejeno snemanju serije. Tudi veliko družinskih srečanj in izletov je padlo v vodo. Tega odrekanja je bilo dokaj veliko. Po tej strani je torej bolje – da imam dosti časa za druge stvari. Pa drugi strani pa je bila to tako intenzivna stvar, da je pustila močan pečat. Bili smo res homogena ekipa, tako tehnična, snemalna, vizažisti, garderoberji, produkcija, rekviziterji, scenografi, režiserji kot igralci, res smo se ujeli. Na snemanjih bi bilo lahko dosti bolj naporno, pravzaprav je bilo najteže zjutraj vstati, ko pa sem prišel na snemanje, je bilo pa že v redu. Vsi smo bili v istem »zosu« in smo se že navsezgodaj – ob štirih zjutraj – šalili, zafrkavali, smejali, čeprav je bilo malo težko. In to pogrešam. Vso ekipo. Če kdaj pogledam nadaljevanko, se zraven od srca nasmejim, hkrati pa malo zaboli, ko se spomnim trenutkov, ki jih bom res cenil. Drugače pa – sijajna izkušnja.
Bi jo še enkrat ponovili?
Z veseljem! Nisem vedel, v kaj se spuščam, ampak kot vsaki stvari pride konec, je tudi tej. Vesel sem, da se je končalo, saj bi lahko še nadaljevali, a dobro je končati takrat, ko si te gledalci še želijo. Gospa na tržnici mi je rekla, da smo se »ustrelili v koleno«. Gledalci pa bodo videli zaključeno zgodbo, kar je pri takih serijah kar redkost. Se pa že pripravlja nova serija.
Ste zraven?
Ne. Ampak iskreno mi je tako kar prav. Mislim, da pri 27 letih potrebujem kaj drugega, več gledališča, tudi kaj na »off sceni«, v gverilskem stilu. Temu se zdaj posvečam, malo se moram spočiti. Saj poznam rek »Kuj železo, dokler je vroče«, a jaz bom te stvari počel še 40 let, tako da je treba železo malo ohladiti, počakati in si nabrati novih moči. Čez kakšno leto se bom z veseljem odzval na kakšen klic, zdajle pa mi prav prija biti malo več doma, da svojega kavča ne samo gledam, ampak ga tudi uporabljam. (smeh) In ne da samo padem dol od utrujenosti, ampak da rečem: »O, kako je fino, ko smo danes malo na kavču!« Občutki so mešani, kar pomeni, da smo se imeli res lepo.
Koliko pa ste v teh dveh letih postali dr. Martin Rozman?
Martin je vedno dober fant, ki ga polomi samo takrat, ko ga premaga človeška ali moška narava. Če bi ga srečal, ne vem, ali bi bila ravno prijatelja. Malo preveč je zadrt, zategnjen. Malo preveč »pravilen« zame. A tak pač je. Za nekatere ljudi bom verjetno vedno dr. Martin Rozman. Kar sploh ni slabo. A ljudje, ki so me videli v predstavi Torzo, so me spoznali v čisto drugi luči. Tudi nekaj mladih oboževalk je prišlo, s starši, in so bile čisto začudene. Tako da upam, da bom v naslednji vlogi »bad guy«, da ne bom vedno samo dobri dečko. (smeh) Tudi za igralski izziv.
Bili ste grof Vronski v Ani Karenini, to je velika vloga za mladega igralca. V Mali drami ste igrali Hinkemanna, prav tako nosilno vlogo.
Imel sem srečo, da sem leto pred Vronskim odigral še dve glavni vlogi v Mali drami. Ko sem prišel v gledališče, bi najrajši samo stal na odru in opazoval druge, pa ne bi preveč govoril, ker tega še ne znam, malo bi se skril v gmoti naših mojstrov, kolegov ansambla SNG Drame. Tu pa sem moral stopiti na oder, zavzeti položaj, stališče, ustvariti lik, prevzeti odgovornost, sploh v Hinkemannu sem bil ves čas na odru, v vseh prizorih. In hvala bogu, da sem igral to vlogo, ker potem so prišli Ana Karenina, Polona Juh, Dušan Jovanović (režiser predstave, op. a.), ki je eden od najpomembnejših režiserjev in dramatikov našega gledališča. To mi je pomagalo pri suverenosti. A tudi naši največji igralci vedno znova doživljajo strah, da nečesa ne bodo znali. Vedno je treba začeti na ničli.
V Drami ste redno zaposleni, očitno vam dovolijo igrati v tako imenovanih »off« predstavah, v Torzu na primer?
Nikoli ne sprejmem ničesar, kar bi motilo moje delo v Drami. Pravzaprav je to moj prosti čas. Ljudje mislijo, koliko zaslužim s takšnimi predstavami, a se mi to delo finančno res ne splača, včasih delamo celo v minus. Dokler nimam družine in imam več časa, sprejmem kakšen izziv, ki me zanima, da raziskujem. Zdaj pripravljam z Matjažem Faričem projekt Človek, ki je okušal svet. Ukvarja se s sinestezijo, nevrološkim fenomenom, ko ljudje okušajo barve ali oblike, slišijo v barvah ... Taki projekti so zanimivi in predvsem se lahko med njimi veliko stvari naučiš.
Rekli ste mi, da se mora gledališče gledalca dotakniti na čutni ravni.
Gledališče ne bi smelo slediti življenju, ki je vse hitrejše, vse bolj »utripajoče«, vse bolj bliska po nas s telefoni, tablicami, vse mora biti na hitro, ali tekmovati z njim. Gledališče naj bo »zaprašeno«, počasno, treba se je vrniti k človeku, občutenju, k organskosti. Treba je voditi zgodbe. Teater mora človeka pretresti, ga razjeziti, zanimirati. To se mi zdi super, da gre človek domov jezen, spremenjen. Če samo malo spremeni enega človeka, pa malo drugega, potem gledališče lahko prek njih spreminja svet. V gledališče pride človek ves raztreščen, mi v teatru pa ga moramo osamiti, ga priklopiti nase za dve, tri ure, in on je takrat naš in mi njegovi. Tu se začne dogajati gledališče: da dobiva organskost, da človeka provocira, da ob kakšni predstavi gleda v tla, da mu ni všeč. Da mu nekaj naredi, se mu kaj zgodi.
Tisti dan, ko se pripravljate na japonski ples butoh, doma gnezdite, potrebujete svoj mir, skoraj nič ne jeste …
To je tudi psihično zelo zahtevna predstava, fizične rane, praske, odrgnine se hitro zacelijo. Psihično pa je res naporna, čisto sem ranljiv, odprt, nimam obrambnega mehanizma, vse je zelo direktno. Potrebujem dva poklona, da pridem »nazaj«. Tudi najino gospodinjstvo se mora temu podrediti, imam svoj prostor, glasbo, čim manj distrakcij, ohranjati moram svoj mir. Občutek osamljenosti. Prostor dam podzavesti, mene ni. Nekaterih delov predstave se sploh ne spomnim. In tisti so najboljši. S takšnimi predstavami se ne služi denarja, kvečjemu ga izgubiš. Dobiš pa veliko drugega.
Kakšen je Klemen na domačem kavču?
Srečni Klemen. (nasmeh)
Kako je videti vaše zasebno življenje zdaj, ko se je dober teden po Torzu vse to malo umirilo? In ko v vašem življenju ni več Usodnega vina?
Zelo preprosto. Po takšnih projektih si prija malo privoščiti. Ko sem pripravljal Torzo, sem jedel »ptičjo hrano«, kot rečem temu, jogurtke, skutko, solato ... Moraš ostati lahek. Prosti čas najrajši preživljam s svojo izbranko (igralko Nino Ivanišin, op. a.), pa lahko samo »bivava«. Samo da sva oba doma. Pa če počneva kar koli: gledava televizijo, bereva, poslušava glasbo. Ali malo kuhava. Samo da traja. Da ni hitenja, zgodnjega vstajanja, skakanja naokrog, utrujenosti … malo grem pogledat prijatelje, pa v Stično obiskat svoja nečaka, očetu pomagat prijet za kramp in dvakrat udarit, napolnit mešalec betona. Brez hitenja. V miru. Samo da nekaj počnemo skupaj. Čisto preprosto, da se izklopijo možgani in čas teče. V prostem teku. Če se le da.
Kako pa je bilo opazovati vašo zaročenko iz prve vrste v Drami, med predstavo Antigona, v kateri je igrala glavno vlogo?
Hm, zelo redko odgovarjam na taka vprašanja, ampak lahko rečem, da mi je Nina igralski vzor. Kako se loteva stvari – ko so pripravljali mladinsko predstavo, ki jo je napisala 13-letnica, se je odpeljala k njej in se z njo pogovarjala, kako naj se loti lika. Ni pomembno, ali je Shakespeare ali 13-letnica, njo zanima, kaj in kako. Stvari se loti iskreno, še preveč. Zakaj smo igralci skupaj z igralci? Ker je dobro imeti nekoga, ki te razume. Nina je človek, ki mu lahko zaupam vse. Pomaga mi, me podpira v vseh mojih gverilskih projektih, še sama aktivno sodeluje. Ko sem prišel gledat Antigono, sem bil seveda nervozen. Potem je prišla prva replika – in mene je sezulo! Takšnega glasu nisem od nje slišal še nikoli. Samo strmel sem. Druga replika: »Ismenaaa!« Kaj imam jaz doma? sem se spraševal. Samo ne razjeziti te ženske doma! (smeh) Vsi moji prijatelji in domači jo poznajo kot tiho, zabavno, duhovito punco, normalno, umirjeno in po Antigoni jim ni bilo nič jasno. Zelo sem ponosen nanjo, cenim jo kot igralko. Neki režiser je rekel, da ima v sebi blues. To imaš ali pa nimaš. Nina ima v sebi neki nori blues, in ko pride na oder, to neverjetno deluje. Zato je super imeti doma takšnega človeka, sploh pa Nino.
