Poskus portreta

Lado Bizovičar: Po dveh mesecih informacijske diete se je prebava uredila!

Alenka Cevc/Zarja
14. 5. 2017, 18.50
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.03
Deli članek:

Zabaven, pronicljiv, duhovit za umret, z možgani, ki mu delajo sto na uro, šarmanten. Vse to in še več (ne nujno samo iz nabora pozitivnih lastnosti) je 40-letni Lado Bizovičar, ki ga ta trenutek gledamo v vlogi sodnika v oddaji Zvezde plešejo.

Šimen Zupančič
Lado se preprosto ne pusti »ujeti«.

Tudi ljudje, ki jim ni pripisati, da spremljajo tovrstne šove, so ob nedeljah, kadar je oddaja na sporedu, prikovani pred televizijskimi ekrani, kajti Lado je izvrsten in zelo inteligenten zabavnik. V svojem poklicu je perfekcionist. Za vso lahkotnostjo se skriva ogromno dela, znanja in izkušenj. Tole je samo poskus Ladovega portreta. Zakaj poskus? Zato, ker se Lado preprosto ne pusti »ujeti«.

Pogovori z znanimi ljudmi me običajno ne zanimajo. Rajši se pogovarjam z ljudmi, ki so samo na videz običajni, v sebi namreč velikokrat skrivajo veliko zgodbo. Pravzaprav imamo velike zgodbe vsi, samo videti jih je treba. In sem s temi svojimi portretiranci čisto zadovoljna. Naneslo je, da smo v redakciji sedeli ob skodelici čaja, kolegice so komentirale oddajo Zvezde plešejo in kar naenkrat mi urednica predlaga, naj se lotim Lada Bizovičarja. Meni pa skoraj skodelica pade iz rok! Zdelo se mi je, da on pa sploh ne sodi v moj »vrtiček«! Potem so začeli padati argumenti: glej, ti si precej starejša od njega, verjetno te ne bo spravljal ob živce, kot to baje počne z drugimi novinarji, ti ga boš že ukrotila in podobno. Samo zamahnila sem z roko in se poslovila. Doma pa me je začelo glodati. Madonca, tip je jako zanimiv, to je že res, ampak o njem je že vse napisano. In čisto nič me ne zanima, s katero trenutno spi, žal mi je, dragi bralci, ki koprnite po tem podatku. Moj ego pa mi ni dal miru, prav nasilen je bil s svojim »pojdi in poskusi«!

Zarja na žaru

Naslednji dan pokličem v redakcijo in skozi zobe zarenčim: priskrbite mi njegovo telefonsko številko! Potrebovali so natanko tri minute, da so mi jo sporočili. In odtipkam to številko, za katero bi številni ubijali (saj veste, da to ni mišljeno dobesedno, sodi pa v dramaturgijo). Prav oddahnem si, ko zaslišim, da številka trenutno ni dosegljiva. No, poskusila sem, nihče mi ne more nič očitati. In se zadovoljna lotim svojih opravkov in pozabim na Lada Bizovičarja. Pa ne za dolgo. Čez nekaj časa mi zazvoni telefon in na ekranu se izpiše njegova številka. O madonca, tip je poklical nazaj! Dvignem, se predstavim in povem, da bi se rada pogovarjala z njim, ga portretirala za revijo Zarja. Bil je zelo prijazen. Zdaj pa zaprite oči in si predstavljajte, kako Lado v najbolj mili maniri, ki jo premore, vpraša: »Iz katere revije, ste rekli, da ste?« Jaz pa: »Iz Zarje.« In nadaljuje s tem, naj mu kaj več povem o reviji, za katero še nikoli ni slišal! Priznam, da mi je padel mrak na oči! »Lado, ne delajte se norca, saj vendar delate v medijih, kako ne poznate Zarje?« On pa se ni dal motiti in je čisto iskreno (vsaj tako se je slišalo) rekel, da že nekaj časa abstinira od medijev. In se zraven hudomušno hahljal. Joj, kar videla sem ga, kako uživa ob tem, da mi je nepojmljivo, da še ni slišal za Zarjo (ali pa je to samo moje projiciranje, kdo bi vedel). Dvakrat sem globoko vdihnila in izustila stavek, ki ga sovražim: Zarja je nekdanja Jana. Ladu je bilo takoj vse jasno, prepreke med nama so padle in sva se zelo simpatično in toplo pogovarjala po telefonu. Nisem imela občutka, da bi mu bilo zelo nadležno se pogovarjati z menoj, nasprotno. Le termin zaradi njegove prezasedenosti je bil vprašljiv. Lado se namreč pripravlja tudi na novi predstavi Na žaru, v katerih bo 15. in 16. maja v ljubljanskem Cankarjevem domu zapekel Jonasa Žnidaršiča in Jožeta Potrebuješa. Prosil me je, naj mu sem ter tja pošljem po elektronski pošti »en mejčken opomnik«. No, po krajšem dopisovanju nama je uspelo. In sva se dobila.

Fabrika v Zeleni jami

Da bi imela mir in bi se izognila radovednim odkritim in prikritim pogledom, ki jim je Lado vseskozi izpostavljen, sva se dobila v njegovi pisarni. Ampak to ni navadna pisarna, ljudje božji, to je Pisarna! Industrijska hala v tovarni Kolinska me je sezula. Za trenutek sem imela občutek, da sem v New Yorku, ne pa v ljubljanski Zeleni jami. Nova pridobitev? »Ma ne, to je že stara stvar, tukaj sem že eno leto!« Za Lada je namreč staro vse, kar ni tukaj in zdaj! »Halo sem najprej najel, potem pa sem se sam odločil, komu jo bom še oddal.« Lado si je namreč v pisarni ustvaril kreativno okolje, ki ga nujno potrebuje za svoje delo. Njegovi »sostanovalci« so tudi ustvarjalci, tu domuje ekipa najboljših slovenskih komikov, pa mojster luči, ki osvetljuje velike prireditve doma in v tujini, tu je ekipa Odprte kuhne, prostor je dobil tudi arhitekt. V letu dni se mu še ni uspelo čisto vseliti, kar ni čudno glede na to, kako trenutno živi. Prijatelji so mu podarili nekaj stvari, pokaže mi fotografijo, na kateri režira Jonasa. »Veste, ob sebi moram imeti neke vrste opomnike, ki me spomnijo, da sem se v življenju že velikokrat imel fajn! Včasih na to kar pozabim. Pa tudi ljudi, ki inspirirajo s svojim delom, je fino imeti okoli sebe.«

Daljica življenja

Povem mu, da se mi zdi, da je človek, ki mu je življenje naklonilo ogromno darov. Verjetno pa ga je na drugi strani malce priškrnilo v »navadnih« odnosih. Zanima me, kako se razlikuje življenje Lada Bizovičarja od nekoga, ki ne opravlja svojega posla vsem na očeh, lahko bi rekli, da mogoče živi celo malce dolgočasno, brez velikih vzponov in padcev. Kdo jo, po njegovem, bolje odnese v življenju? »O tem imam svojo teorijo že od nekdaj, sploh ne vem, kje sem jo pobral,« pravi. »Poglejte, predstavljam si, da je življenje kot daljica z začetno točko A in končno točko B. V našem poslu so vseskozi prisotni veliki vzponi, pri ustvarjanju so skorajda neizogibni. Ko si na neki visoki točki, si poln inspiracije, energije, takrat je proces ustvarjanja najsilovitejši. In ko je delo opravljeno, je padec z najvišje točke na dno, v luknjo. Amplituda gibanja v našem poslu je vseskozi zelo skokovita, gor in dol. In tiste točke na dnu so lahko precej boleče: izpraznjenost, včasih tudi kakšna depresija. Vzponi in padci na tej daljici življenja so veliki. No, zdaj pa poglejva ljudi, ki živijo brez tovrstnih vzponov in padcev oziroma so ti vzponi in padci majhni! Vse teče nekako enakomerno in mirno, brez posebnih pretresov. In zdaj si predstavljajte, da primem to daljico življenja z majhnimi amplitudami in jo raztegnem.« Na tem mestu Lado razširi roke s stisnjenima palcema in kazalcema, kot bi v rokah raztegoval vrvico. Nazorno mi pokaže, kako dolga naj bi bila premica življenja človeka, ki živi življenje brez velikih vzponov in padcev. »Potem pa primem v roke daljico, ki je v osnovi enako dolga, samo vzponi in padci so večji. In vidiš, kaj se zgodi – daljica postane tako dolga, da je ni mogoče raztegniti z rokami! A razumete?« Seveda sem razumela. »Jaz rajši živim s temi vzponi in padci, čeprav ni vedno prijetno. Ampak z leti se verjetno naučiš živeti z velikimi amplitudami in se naučiš spraviti stvari v ravnovesje. Upam samo, da ne bom ob koncu življenja ugotovil, da sem se motil,« je še dodal.

Hrepenenje in zavračanje

Lada sem doživela tudi kot globoko razmišljujočega človeka. Ne vem, ali je bilo to zgolj orodje, s katerim si želi narediti vtis in se pokazati v najboljši luči. Ampak mar ne delamo tega vsi? Zaplavala sva v čisto filozofske vode, v njih sta nastopala tudi Erich Fromm in njegova znana knjiga Imeti ali biti. Dotaknila sva se duhovnosti, tiste prave, globoke, ko človek ve, kdo je, in ne instantne duhovnosti, ki je tako modna. Lado pravi, da ljudi dela nesrečne hrepenenje po nečem in zavračanje oziroma nesprejemanje. Vse filozofske in duhovne doktrine govorijo o tem in ti dve stvari sta ključni za človekovo nesrečo v življenju. »Nesrečen si, če hrepeniš po nečem in tega ne dobiš; in nesrečen si tudi, če stvari zavračaš, ker jih ne moreš sprejeti.« Pravi, da se je v življenju naučil tudi nečesa zelo pomembnega: vse v univerzumu je minljivo! No, to pa so že teme, ki jih Bizovičarju ne bi pripisala. V kaj verjame? Tu je utihnil in rekel, da je to zelo težko ubesediti. »Zdi se mi, da je življenje veliko lažje, če v nekaj verjameš.« Za Lada je verovanje luč, kajti v luči so stvari bolj vidne, jasne in prepoznavne. »Verjamem tudi v to, da se vse nenehno spreminja! In včasih se obrnem na nekaj … pravzaprav ne vem, na kaj, na Nekaj.« Za trenutek oba obmolkneva.

Lado je odličen tudi v svojem osnovnem poklicu, je namreč diplomirani novinar. Dober novinar mora biti radoveden in v njem je čutiti veliko zdrave radovednosti. Verjetno mu zaradi tega tudi meditacije niso čista neznanka. Je pa zelo nenavadno, da kot novinar že nekaj mesecev ne spremlja medijev. »Ne gledam televizije in ne berem časopisov. Informacije, ki jih potrebujem, pridejo do mene po drugih poteh. In moram vam povedati, da se je po dveh mesecih informacijske diete prebava uredila!« Padla sem v glasen krohot. Tip je genij, vam rečem!

Gana je moje pribežališče

Malce sva še kramljala in seveda nisem mogla mimo Gane in mame Barbare. »Hja, naredil sem največjo napako, ko sem pred desetimi leti mami kupil kos plaže v Gani. Bolj za šalo kot zares. Zaradi tega sem jo 'izgubil', saj zdaj živi tam in v Slovenijo pride le na obisk. Gana je na neki način tudi moje pribežališče, če bi se mi v življenju zalomilo. Preprosto bi šel tja, stopil za šank, začel mešati koktajle, nihče me ne bi poznal in, no, živel bi naprej!«

Nekaj o Ladovi mami moram pa še zapisati. Barbara Bizovičar je bila leto dni v Sloveniji, ker je imela zdravstvene težave. Zdaj je spet približno zdrava in se je seveda vrnila v njej tako ljubo Gano. Lado jo je peljal na letališče Brnik. Tam ju je prepoznala starejša gospa in vljudno vprašala, ali se lahko fotografira. »Jaz pa, napuh na dveh nogah, rečem, seveda, gospa, in stopim zraven nje. Ona pa mi porine v roke svoj mobitel in stopi do moje mame. Želela se je namreč slikati z njo!« prostodušno pove Bizovičar.

Tole je bil bolj poskus portreta Lada Bizovičarja kot portret v resnici. Nisem ga zmogla čisto »ujeti«. Vseskozi se mi je malce izmikal, ko sem že mislila, da ga »imam«, mi je spet ušel. Velik profesionalec, ki ve, kaj hoče. Z veliko izkušnjami. Ja, Lado, imate prav, stvari se spreminjajo iz trenutka v trenutek. In mi z njimi. Ste pa zagotovo malce genija in zanje velja, da so lahko naporni. No, no, vas že vidim, kako se s tem ne strinjate čisto. Ampak »velikim« je dovoljeno tudi to. Da so malce težki.