Na obisku pri slikarki

Dora Plestenjak: Zagrizel je v limono in me osvojil

Marija Šelek/Zarja
14. 5. 2017, 15.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.03
Deli članek:

Uspešno slovensko slikarko moramo mlajšim rodovom predstaviti tudi kot mamo Jana Plestenjaka. Hecno, kako se življenje obrne, pred dvajsetimi leti pa so Janu očitali uspešnost zaradi slavne mame.

Šimen Zupančič
Navduševala se je nad letali in veslanjem. Bila je tudi veslaška prvakinja na mirnih vodah in predana učiteljica.

Dora Plestenjak s tem nima težav, oba sinova nenehno vpleta v pogovor – kar je za mamo, ki obožuje svoja otroka, nekaj povsem običajnega. V hiši ob Poljanski Sori – med kamni na terasi za hišo so se na plan pravkar prebile šmarnice – ima svoje kraljestvo in pri 83 letih še vedno precej ustvarja. V njenem ateljeju je veliko izjemnih dokazov. In videti je odlično!

Meni, da je za žensko pomembno, da pohvalijo njen videz. Čeprav ji je njen nekdanji mož (slikar France Slana, op. a.) malce vrgel pod nos, da je v Beogradu tudi zaradi svojega videza tako dobro prodajala slike. »Bolje, da so mene hvalili kot pa slike!« se iskrivo zasmeji Dora Plestenjak. Iskreno še pove, da tudi Janu videz prav nič ne škodi pri karieri. »Vse v življenju je pomembno in vse se med seboj prepleta, tako kot so v telesu prav vsi organi povezani med seboj. Tudi to ni zanemarljivo, kakšen okvir ima slika in kje stoji hiša.«
Iz njene se med brsteče zelenimi vejami različnih dreves razprostira prelep pogled na delček Škofje Loke, na loški grad, kjer je včasih živela in ustvarjala.

Srčno rada ima staro – vse tisto, kar so uporabljali naši predniki in s tako skrbnostjo izdelali. Izpod ruševin je rešila marsikateri čudovit kos, ki mu je našla prostor v domači hiši – od skrilaste kritine za streho, pečnic do savinjskih klobukov. Ti niso namenjeni glavi, temveč so posebne posode za pripravo pečenke. Vsa hiša diha zgodovino, domače – čudovito je. Da njenih slik niti ne omenjam, prav tako ne malce drugačnih umetnin sina Domna ter Janovih plakatov in kartic za oboževalce.

Njen atelje je posebno svetišče, človek bi se kar zavlekel na tisto dolgo klop ob oknu, to sega do visokega stropa, ki je pravzaprav ploh. Ogromen kos lesa je bil nekoč del nekega starega mostu. Še 100 let star lesen strop v osrednjem prostoru se je rodil nekje drugje. Dora verjame, da imajo ti stari predmeti dušo, posebno energijo, in ko sedimo za veličastno 250 let staro mizo, ji verjamem.

Šimen Zupančič
Ko slika, je rada sama. Še glasba ni dobrodošla.

Znani ste po svojih krajinah, ampak začeli ste s portreti, kajne?

Ja, ko smo bili pred več kot 50 leti v Parizu, smo kupili pastelne barve, ki so bile izjemno drage. Prav jezna sem bila, ko smo potem ostali brez denarja in zaradi tega pešačili po Parizu in živeli samo od francoskih štruc. Ampak pozneje so me prav te barve navdihnile, da sem začela s pastelom risati portrete. Spomnim se, da smo obiskali tudi slikarja Zorana Mušiča, ki je imel tisti avto, žaba smo mu rekli, in nas je vozil po Parizu. Meni se je takrat to zdelo zelo fino. Ne zaradi žabe, zaradi Mušiča! On je bil res dober slikar.

Ste avtomobilska navdušenka?

Ja, to pa res. To ima Jan po meni. Fino se mi zdi, če je avto lep, da je to dober dizajn. Prvi avto sem si kupila, ko sem kot študentka delala na Švedskem – tja so prišli delat študenti z vsega sveta – in sem zaslužila za rabljen avto, nabavljen v Nemčiji. 1958. leta sem bila prva ženska z avtom v Škofji Loki. Bil je znamke opel olympia record, nato pa mu je sledilo še 21 oplov. Tistega prvega sem po dveh letih prodala nekemu sodavičarju iz Stare Pazove (Srbija) in bil je presrečen. Ampak ko sem avto pripeljala v Slovenijo, sem morala na zagovor v mladinsko organizacijo, tam so me izprašali, kako je mogoče, da sem zaslužila toliko denarja za tako sijajen avto. Gospod iz Stare Pazove se je z njim kljub mojim strahovom, da avto ne bo zdržal, srečno pripeljal do doma in mi pozneje poslal pismo zahvale za krasen avto. Le na občino je moral na zagovor, ker jih je zanimalo, kje je toliko zaslužil, da si ga je lahko privoščil. Zanimivo, kajne? Vsaki dve leti sem menjala avto, zdaj sem z oplov presedlala na džipe. Rada se zapeljem na Vis, najprej pet ur do Splita seveda – kar sama, ker silno uživam v vožnji.

Imate še tako šofersko kondicijo?

Ja, rada vozim. Najraje sama, poslušam glasbo in se nič ne ustavljam … Zame vožnja ni napor, ampak počitek. Na Visu imamo kakšnih 300 let staro hišo, tam je Janov oče zasadil eno limono – kaj bo z njo, sem mu rekla, zdaj pa nam na leto daje približno 150 limon! Iz njih naredim marmelado. Kar z lupino vred, ker niso nič škropljene.

Te limone so kar simbolične, saj so bile za začetek vajine zveze precej pomembne. Ko ste Janovega očeta prvič spoznali, ste imeli pri sebi tri limone …

Na Krvavcu sva se srečala in takrat sem imela s sabo kupljene limone. Potem je zagrizel v eno in jo jedel, kot bi imel v rokah jabolko. Joj, to me je grozno navdušilo in se mi je zdelo skoraj kot kakšno herojsko dejanje. Tako zdravo je delovalo.

Na steni visita fotografiji prvega slovenskega fotografa Stareta, ki je upodobil vašega pradedka in prababico. Njuni hčeri, vaši stari mami, ste zamerili, češ da je bila zaslužkarica?

Naša družina je stanovala pri materi moje mame, torej babici, ki je imela kakšnih 15 krav, hleve, gostilno, bila je precej premožna. Pa je moji mami kljub temu kar zaračunavala stanovanje, mleko in vse drugo … Bila sem majhna in sem že v tistih rosnih letih do takega ravnanja čutila odpor. Ker sem sama zelo drugačna, vse bi dala za otroke!

Včasih so prav to očitali Janu …

Zdaj mladim tega, če jim starši finančno pomagajo, ne mečejo pod nos. Janu pa so. V Avstriji, kjer sem imela atelje, sem mu kupila športni avto, ki je padel v oči, in zaradi tega so sklepali, da ga mama finančno zalaga. Ampak kaj č'mo, saj živimo za otroke, kajne? Zdaj pa je on meni kupil modernega terenca, mi pomaga in pelje povsod – neverjeten je!

Je sin, kot se šika?

Še več, kot se šika! Res! Kar preveč. Pa ne daješ za to, da boš dobil. Tudi Domen je tak, zelo pozoren. Od nekdaj smo bili zelo povezani in tako je še zdaj.

Zapisali so, da ste imeli na Jana velik umetniški vpliv.

Veste, če naslikam kakšen portret, najprej Jana pokličem, da mi pove svoje mnenje. To, kar reče, popolnoma drži. Ima izjemen čut za to. Kot otrok je veliko risal ob klasični glasbi, kakšne viteze in podobno … Ima izreden talent za risanje in neverjetno, kako takoj vidi, ali je slika v redu, ali štima kompozicija, vse opazi!

Šimen Zupančič
Še vedno se spomni slike svoje učenke, deklice s hribov, ki je bila na likovnem natečaju nagrajena s tritedenskim letovanjem na morju.

Koliko slik še ustvarite na leto?

Kolikor pride oziroma odvisno od potrebe in naročil. Pozna se, da je standard padel in da se tudi slike slabše prodajajo. Včasih je bilo neprimerno bolje, sem pa šla delat tudi v Avstrijo, kjer sem v glavnem portretirala otroke. Zanimivo, kako se je začelo! Bila sem na počitnicah na Dugem otoku in tam je bila družina iz Gradca, gospa je bila ortodontka, gospod pa zdravnik. Imela sta zelo luštkanega sinka in sem ga narisala. To sliko je potem njegova mama obesila v ordinaciji in so jo vsi spraševali, kdo je to naslikal. Vsem je povedala zame in tako se je glas o meni razširil … Potem je k meni v Beljak ogromno staršev pripeljalo portretirat svoje otroke. Prihajali so tudi odrasli. Takrat so še pozirali, zdaj pa največkrat po fotografiji delam. Je pa fajn, če otroka oziroma osebo najprej spoznaš, da vidiš, kakšno barvo obraza ima in oči, pa prvi vtis je pomemben. Kako se zasmeje, gibi, vse – tudi kako je oblečen. Ko so Rembrandta vprašali, ali mu je portret uspel, je odgovoril: »Ja, ovratnik mi je zelo uspel!« Tudi to je pomembno, kako je nekdo oblečen, kako mu na primer ovratnik stoji, kako se vede, kakšen gib ima, kako sede …

So vas kdaj ponarejali, ste svoje ponaredke tudi opazili?

Ja, še pred kratkim, ko sem prinesla eno izmed svojih slik na uokvirjanje. Pa sem zagledala tam na mizi nekam znano sliko, na njej tipični moji kozolci in Sorško polje. Nekdo jo je preslikal, morda iz kakšnega mojega koledarja, in se podpisal s svojim imenom. Če bi se z mojim, bi ga lahko tožila. Vse sorte se je že dogajalo, iz loške galerije so mi tudi že ukradli sliko. Morda se bo kje pojavila čez sto let.

Na platnih poskušate ohraniti svet, ki vse bolj izginja – so zapisali. Tudi v hiši imate radi starine …

Ob pogledu na vsak predmet, ki je tukaj, se spomnim njegove zgodovine: kako sem ga našla, kdo mi ga je dal … Spomnim se, kako sem pri Sv. Ožboltu našla tole mizo (ob kateri sedimo in je občudovanja vredna, op. a.). Vsa je že znucana, sicer je na njej prt, ampak ko ga odstranite, boste videli, kako so jo že načeli črvi, in poglejte, tule ob robu so luknje, najbrž so klobase na njej delali. Ta miza se mi je zdela krasna in sem rekla, da bi jo rada kupila. Pa so mi rekli, da mi jo dajo, če jim prinesem novo. Pa sem šla po novo in jim jo dostavila. Tale je stara 250 let.

Ima ogromen predal spodaj …

Včasih so dali vanj dojenčka. Mama je delala, dojenček je bil pa v miznici. Tudi naša streha je zelo zanimiva, je vsa skrilasta, strešnike smo pa nabrali s kakšnih šestih starih hiš. Takrat so bili samo še železni žeblji, ti so oksidirali, ploščice so začele dol padat, spodaj pa je začelo gniti in potem niso več obnavljali… Zapeljala sem se v Avstrijo po pocinkane žeblje, da smo lahko vsako ploščico posebej pribili. Taka kritina zdrži 80 let, ampak včasih kakšen dol pade. Strešnik je romboid in zgoraj v kotu je luknjica, tam je najmanj prostora in potem prav na tistem mestu poči in pade dol. Naš Domen zna to popraviti, jaz pa znam tako obliko tudi sama izrezati – so nas naučili. Celo streho je treba podeskati, pa zrak mora krožiti. Pod našo streho so vse sorte živali, Domen je nekoč naletel na mlade netopirje.

Tudi peč oziroma pečnice se zdijo strašno posebne.

Tudi te so zelo stare – ponje smo šli v Žabjo vas v Poljansko dolino. Peč v tisti hiši je bila čisto zrušena, tako zelo, da smo se odpeljali že mimo. Vendar smo se potem obrnili, Janovemu očetu sem rekla, da je v tisti hiši še mnogo koristnega – v peči je bilo pod ometom polno starih vil, kos in odsluženega orodja. Tisti gospe sem tudi obljubila novo peč, ker ji ta tako in tako ni služila več. Vsako ploščico sem nato oštevilčila in prerisala, našli smo pečarja, ki jih je znal nazaj postaviti – so še originalne in na njih je vidna letnica (1855). Ko se v peči zakuri, je toplo v četrt ure.

Glede na to, da imate mali vinograd pri Strunjanu in kar 250 oljk v Strunjanu in Seči, vam res ni dolgčas!

Smo si kar preveč naložili in na preveč koncih, to starejšega človeka obremenjuje. Ampak je luštno, ko spreminjam okolja. V Strunjanu imam majhno leseno barakico in je prav fino, ko človek vidi, kako malo v resnici potrebuje.

Deset let pa ste živeli tudi v grajskem stolpu. V okrogli sobi!

Super je bilo, okoli in okoli so bile slike, bil je to velik prostor in vse je bilo v njem. Tam sem imela dojenčka, kuhinjo, atelje … Takrat so bili v Škofji Loki na obisku neki beograjski ministri in so jih na občini hoteli obdarovati. Pripeljali so jih gor k meni, v stolp, in se jim je zdelo res nekaj posebnega. Mlada slikarka, zanimiv prostor … Vsakemu so občinarji dejali, naj si izbere eno mojo sliko. Bili so navdušeni. Potem je nekoč prišel neki egiptovski funkcionar z ženo in si izbral sliko z ovenelimi vrtnicami. Lepa je bila, a je pred njim nihče ni posebej maral. Pozneje mi je po šefu protokola poslal krasno starinsko zapestnico s poldragimi kamni – še zdaj jo imam. V pismu je tudi zapisal, bila sem noseča z Janom, naj bo sinovo drugo ime Tarik.