Konec 70. let, ko sta zdravje in vpliv jugoslovanskega maršala Josipa Broza - Tita začela pešati in ko je bilo jasno, da se bo država kmalu morala spoprijeti z izzivi brez velikega vodje za krmilom, so zahodne tajne službe že pospešeno preučevale situacijo in risale nove zemljevide. Jugoslavija je bila takrat država, razpeta med vzhod in zahod, teritorij, na katerem so se srečevali blokovski interesi in ustvarjale hibridne alternative. Čeprav gre v obveščevalnih dokumentih dostikrat tudi za tehtanje verjetnosti različnih scenarijev, pa včasih informacije, ki jih papirji iz arhivov vsebujejo, razkrivajo tudi interese, agende in cilje vlad velikih sil. Tako je dokument, katerega verodostojnost za zdaj še ni potrjena, a naj bi ga odobril takratni direktor Cie Stansfield Turner, prišel v roke novinarjem britanskega Telegrapha. Nemška tajna služba BND in Cia sta ga podpisali na skupnem sestanku leta 1977 v Münchnu. Načrt predvideva delitev Jugoslavije na dva velika bloka. Eden bi se znašel pod ameriškim, drugi pa pod nemškim vplivom. Čeprav gre za načrt izpred 40 let, danes lahko ugotovimo, da dejansko stanje ni tako drugačno od münchenskih načrtovanj.
Tri kolonije
Z nekaj zgodovinskega spomina lahko ugotovimo, da gre za načrt delitve, ki je bil preizkušen že med drugo svetovno vojno, le da takrat med akterji ni bilo ZDA, temveč so bile to sile osi Nemčija, Italija, Madžarska, Bolgarija in Romunija. Med vojno je bila Jugoslavija razkosana med več držav, v Zagrebu in Beogradu pa sta bili vzpostavljeni marionetna Neodvisna država Hrvaška in Nedićeva Srbija. Po vojni je bila država trn v peti tako Washingtona kot Moskve, zato sta obe sili večkrat poskušali zamajati Titovo oblast. Predhodni načrt z začetka sedemdesetih let, ko je prišlo do hrvaške pomladi, upora nekaterih slovenskih in srbskih intelektualcev ter poskusa oborožene vstaje z infiltracijo ustaških militantov v državo, je bil neuspešen, zato so se leta 1977 državo odločili razdeliti na tri kolonije oziroma interesne sfere.
Slovenija Nemčiji
Sodeč po dokumentu, s katerega je bila lani odstranjena oznaka »tajno«, naj bi bile tri interesne cone videti takole: Slovenija, kontinentalna Hrvaška, Istra, severna in zahodna Bosna in Hercegovina bi bile vključene v nemško vplivno območje, medtem ko bi Dalmacija, Črna gora, Kosovo, del Raške, Preševska dolina in Makedonija prešle pod vpliv Združenih držav Amerike. Madžarski bi pripadala Vojvodina in južni Banat, ki bi postala njen protektorat. Teritorij neodvisne Srbije bi bil glede na današnje meje okrnjen na severu in jugu.
Hrvaški nacionalizem izvor napetosti
Poročilo v analizi navaja, da so želje Hrvatov po neodvisni državi glavni izvor napetosti v jugoslovanskem političnem sistemu. »Hrvati so nacionalisti, z izjemo Dalmatincev, ki se bolj nagibajo k skupni državi,« piše v dokumentu. Vse bolj problematična je tudi rastoča moč posameznih republik, kar pomeni, da bo »po Titovi smrti v službi države ostala samo še vojska«. Zahodne obveščevalne službe so Slovenijo videle kot republiko, ki je najbolj nagnjena k zahodu, a je premajhna za odcepitev v lastni režiji. Kot navaja dokument, bi lahko glavni argument v secesijski politiki Slovenije in Hrvaške bil prispevek v skupno blagajno, ki je večji od drugih republik, a hkrati nesorazmeren s političnim in družbenim vplivom.
Vojna ali mir
Intrigantni dokumenti, napisani v času hladne vojne, seveda razkrivajo samo del celotne zgodbe o razpadu Jugoslavije. Pomembno je vedeti, da omenjeni dokument, tako kot ostali, ne sestoji samo iz načrtov, pač pa je zasnovan na analizi razmer v državi, kar pomeni, da bi bil kakršenkoli načrt, ki ni zasnovan na obstoju notranjepolitičnih konfliktov, obsojen na propad. Tako münchenski sporazum sprva preučuje politične razmere znotraj meja SFRJ in učinkovitost državnega aparata. Informacije, ki sta jih konec sedemdesetih let zbrali Cia in BND, govorijo o oslabitvi moči države z vse večjo decentralizacijo. To je po mnenju agentov pomenilo, da je stabilnost Jugoslavije v postsovjetskem obdobju močno vprašljiva. Zato so se še posebej v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v arhivih tajnih služb začeli pojavljati tudi druge analize in zemljevidi »nove« Jugoslavije, ki bodo uresničeni bodisi na miren bodisi na krvav način. Na žalost je prevladala slednja alternativa in v devetdesetih je država razpadla v potokih krvi. Dokument iz leta 1977 je tako le delček mozaika, ki se bo skoraj tri desetletja po razpadu skupne države začel sestavljati v končno sliko, o kateri bodo namesto politikov lahko začeli govoriti zgodovinarji.
