Na jutrišnjih volitvah se Nizozemci ne bodo odločali le o tem kdo bo vodil njihovo državo, pač pa tudi o tem, ali bo sploh ostala v Evropski uniji. V predvolilnih javnomnenjskih raziskavah je namreč največjo podporo v preteklih dneh konsistentno dobivala skrajno desna in evroskeptična Stranka za svobodo (PVV) Geerta Wildersa.
53-letni svetlolasi politik je svojo politično kariero zgradil na ostrem nasprotovanju. Tako denimo nasprotuje migracijam, nošenju muslimanskih naglavnih rut, ter članstvu v Evropski uniji in evroobmočju. Njegova retorika pa je skozi leta dosegla zavidljiv delež nizozemskega prebivalstva. Po zadnjih javnomnenjskih raziskavah ga namreč podpira kar 15 odstotkov nizozemskega volilnega telesa.
Wildersov potencialen uspeh je tako zbudil obe strani političnega kompasa po Evropi. Levo-liberalni in socialdemokratski del v njem vidi glasnika ekstremnega desničarskega in ksenofobnega trenda, ki se je začel z britansko odločitvijo o izstopu iz Evropske unije, nadaljeval z izvolitvijo Donalda Trumpa na čelo Združenih držav Amerike, in ki se bo zaključil z zmago novih skrajnodesničarskih strank po Evropi. Konzervativni in reakcionarni del volilnega telesa po Evropi pa iz istih razlogov odpira šampanjce zmagoslavja. Kako se bo Wilders odrezal na volitvah je torej zgodovinski dogodek, ki bo pokazal Evropi in svetu, kam se politični trendi obračajo.
Ovire volilnega sistema
A sredine volitve pravzaprav niso dokončen ali relevanten pokazatelj obračanja političnih vetrov. Te namreč ne usmerjajo samo enkratni dogodki kot so volitve ali referendumi ampak celoten politični proces, v katerem pa Wildersu ne kaže tako dobro. Poglejmo pobližje:
Nizozemska je znana po dolgih obdobjih medvladja, ko novo izvoljen parlament ne more izglasovati nove vlade. Temu je tako zaradi specifik njihovega volilnega sistema. Nizozemska tako kot Slovenija uporablja proporcionalni volilni sistem, ki pa se od našega razlikuje po tem, da stranke za vstop v parlament potrebujejo mnogo manjši delež glasov. Za osvojitev stolčka v nizozemskem parlamentu je namreč dovolj le malce več kot pol odstotka podpore, natančneje 0,66 odstotka. To v končni fazi pomeni, da je zelo težko sestaviti koalicijo, ki mora biti sestavljena iz več strank, od koder tudi izhajajo dolga časovna obdobja medvladja.
Wildersova Stranka za svobodo, četudi zmagovalna, bi torej izjemno težko dosegla tako masovno podporo, da bi lahko sama sestavljala vlado. Še več, vlado bo najbrž morala sestavljati koalicija štirih ali petih strank, saj bo v parlament izvoljenih, kakor kažejo javnomnenjske raziskave, kar 13 strank. Pri iskanju koalicijskih partnerjev pa bo Wilders imel velike težave.
Wildersove koalicijske (ne)možnosti
Za funkcionalno koalicijo je potrebno v nizozemskem 150-članskem spodnjem domu parlamenta zasesti 76 stolčkov. Javnomnenjske raziskave kažejo Wildersu med 14 in 15 odstotkov glasov, kar znese približno 22 sedežev. Do vlade mu jih tako manjka še malce manj kot 50. Dobiti preostale pa bo težek zalogaj. Obe etablirani veliki stranki, vladajoča Ljudska stranka za svobodo in demokracijo (VVD) trenutnega premierja Marka Rutteja in Krščansko-demokratski poziv (CDA) Sybranda van Haersma Bume, sta že večkrat javno poudarili, da z Wildersom v vlado ne gresta. Ostalih 10 manjših političnih strank pa je večinoma iz liberalnega ali socialdemokratskega kroga, ki Wildersovim politikam nasprotujejo.
Edini potencialni zaveznici PVV sta tako konzervativna Forum za demokracijo in kalvinistična Reformirana politična stranka. A ti dve bosta skupaj nabrali le med 4 in 6 sedežev v parlamentu. Za sestavo vlade bi Wilders tako moral biti politično izjemno spreten, da bi na svojo stran spravil tako CDA kot VVD, ki pa bi s tem prelomili svoji predvolilni obljubi.
Nizozemci, Evropska unija in evro
Za realno Wildersovo zmago, bi poleg proti-islamske pozicije bil potreben tudi visok sentiment prebivalcev Nizozemske proti članstvu v Evropski uniji in evru. A če se je zanašati na ankete, ta v bistvu pada že vsaj odkar se je za izstop iz EU odločila Velika Britanija. Proti izstopu iz EU je tudi večina parlamentarnih strank, tudi tiste, ki se sicer nominalno oklicujejo za zmerno evroskeptične. Fokus večine nizozemskih strank je namreč usmerjen v reformo unije in njeno potencialno prihodnost in ne v rez z njo.
Podobno je s članstvom v evroobmočju. Podatki javnomnenjskih anket namreč kažejo, da se nizozemski volivci nočejo odreči evru, kar je sicer logična pozicija. Nizozemska je namreč država, ki ima relativno na velikost ekonomije največji trgovinski presežek v EU, višji celo od Nemčije. Nizozemsko gospodarstvo je konkurenčnejše, če ostane v evru, saj je zaradi šibkejših članic unije ta valuta šibkejša od realne vrednosti, ki bi jo imel nizozemski gulden, če bi se država vrnila nanj. Evro daje Nizozemskim izvoznikom dodatno konkurenčno prednost izven EU, poleg tega pa ima ta zahodnoevropska država tudi velik, prostodostopen trg v evroobmočju, ki bi ga z izstopom izgubila.
