Vsi govorimo jezik srca

Izpoved dveh članov Anonimnih alkoholikov

Stane Mažgon / Zarja
2. 11. 2017, 07.00
Deli članek:

Nihče ne more odvisnosti od alkohola opisati tako natančno kot ozdravljeni alkoholiki. »Mi smo insajderji,« je nasmejano rekel Ivan iz društva Anonimni alkoholiki. S kolegom Tonetom je bil pripravljen deliti svoje izkušnje in razložila sta, kakšna je pot do ozdravitve s pomočjo kolegov.

Arhiv Svet24
Ženske, ki vztrajajo ob alkoholiku, namesto da bi ga pustile, mislijo, da ga bodo spreobrnile. V bistvu pa mu omogočajo nadaljnje popivanje.

Za pogovor smo se dogovorili zelo hitro. »Takšna je tudi naša pomoč,« sta pojasnila Ivan in Tone. »Na objavljenih številkah Anonimnih alkoholikov smo vedno dosegljivi in pripravljeni na pogovor. Brez čakalnih vrst in napotnic. Dovolj je že klic.« Pomoč v obliki pogovora in svetovanja so vedno pripravljeni ponuditi tisti, ki odvisnost dobro poznajo in so jo premagali. In še: Ivan in Tone sta psevdonima sogovornikov. Anonimnost je eno temeljnih načel delovanja skupin, saj je javnost še  vedno premalo poučena o alkoholizmu kot bolezni.  

»V družini alkoholika so bolni vsi: tisti, ki pije, njegov partner, otroci, pes, maček in kaktus.«

Ležal sem na tračnicah

Pri tridesetih se je Tone počutil, da je ves svet njegov. Bil je uspešen, preskrbljen, ustvaril si je družino in uspešno vodil zasebno podjetje z več poslovalnicami. »Že takrat sem imel vse, česar nekateri kolegi še danes, stari nekaj čez petdeset let, nimajo.« Uspeh je prišel hitro, tako kot vse drugo: dom, družina, otroci in – preveč denarja. »Verjetno je bilo tudi to zelo narobe, saj sem lahko podkupil kakega uradnika ali policista, bil sem prepotenten. Vse, kar sem si zadal, sem uresničil.«

In ključni dogodek…  »Praznoval sem trideseti rojstni dan. Zabava je bila čudovita. Vsi so na koncu odšli domov, jaz sem želel še naprej piti, a se mi nihče ni pridružil. Vzeli so mi ključe od avta, zato sem šel peš čez Tivoli proti mestu, da najdem odprt še kak bar. In omagal. V kravati in suknjiču sem se ulegel na tračnice in zaspal. Kmalu zatem je pripeljal vlak. Strojevodja me je na srečo že od daleč zagledal in vlak ustavil. Prišli so policisti, me dvignili in takrat sem se zbudil, ko sem se tudi že nekoliko streznil. Nič mi ni bilo jasno, kaj se dogaja.«

Toneta so odpeljali na streznitev, med »prave« alkoholike, kot jih je takrat videl. In niso ga hoteli spustiti domov, dokler ne pride ponj kdo od domačih. »Počutil sem se grozno. Sestra in žena sta me prišli iskat in naslednje dni sem preživel zaprt doma. Bilo mi je nerodno pred znanci in sodelavci.«

Tone bi lahko, kot je dejal, na dolgo govoril o življenju v času, ko je bil alkoholik, a je vse povzel na kratko, z eno besedo: beda. »Domači so mi prinesli izrezek iz časopisa s številkami Anonimnih alkoholikov. Takrat sem tudi sam že razumel, da potrebujem pomoč. Poklical sem in bil takoj na vrsti. To je težko razumeti, saj smo navajeni, da nas v ambulantah najprej naročijo in čakamo na vrsto.« »Zvečer imamo srečanje, pridi!« mu je rekel sogovornik. Danes je Tone med tistimi, ki pomaga vsem, ki potrebujejo pomoč.

Ime zadostuje

Ivan je prav tako eden tistih članov Anonimnih alkoholikov, ki je pripravljen pomagati vedno, ko nekdo pokliče in sodeluje na srečanjih. »Našega praga ni lahko prestopiti. Zaradi lepega k nam nihče ne pride,« pravi z veliko mero preudarnosti in umirjenosti. »Pridejo pa tisti, ki so doživeli neko hudo izkušnjo. Ta jih prisili k razmišljanju, da imajo težave.«

Kakšen je običajno prvi stik nekoga, ki želi pri Anonimnih alkoholikih poiskati pomoč? Pred tem se običajno zgodi nekaj težkega, pojasni Ivan. Morda se pojavijo težave v službi, grožnja z ločitvijo, prometna nesreča, notranja beda, zdravstvene težave, karkoli. »Brez trpljenja je zelo malo možnosti, da bi se nekdo razumsko odločil in nas poiskal.«

Običajno človeka, ki pokliče, napotijo v najbližjo skupino. Pogosto se zgodi, da ne želi iti v skupino v domačem kraju, zato se usmeri v druge kraje. »Vsak je dobrodošel. Nikogar ne sprašujemo, kje stanuje, kje je v službi. Pri nas zadostuje ime. Med sabo se predstavljamo le z imenom in rečemo: 'Ivan, alkoholik.' To gre na začetku res težko z jezika.«

Prvi korak

»Naša izkušnja je takšna: bolj ko človek občuti prisilo, slabši je rezultat,« je komentiral Ivan. Vsak se mora najprej sam vprašati, ali ima težave zaradi alkohola. In vsak si mora na to odgovoriti sam. »Kot že rečeno, naš prag je težko prestopiti. Običajno se s človekom, ki pride na sestanek, prej srečamo osebno za kakšno uro, na štiri oči. Na hitro se nekoliko spoznamo, strah se nekoliko zmanjša. Nato novinca seznanimo z našimi temeljnimi načeli. Počasi ga pripeljemo do spoznanja, da je vse odvisno od njega.«

Tone in Ivan sta še pojasnila, da na srečanja ni obvezno hoditi. Edini pogoj za članstvo je želja, da nehaš piti. Tudi glede tega se člani razlikujejo. Nekateri ne nehajo piti takoj. Vsak najde svoj način. Ivan je še dodal sprijaznjeno: »Če ne sprejmeš podpore, si spet sam. Nekateri tudi pobegnejo, nekateri umrejo kot alkoholiki.«

Poudarila sta še, da AA ni gibanje proti alkoholizmu. Vendar mora vsak sprejeti odgovornost. Prizadevajo pa si, da bi vsakemu ponudili pomoč. Zato tudi pravijo: »Na srečanje mora vsak priti sam, domov pa ga že lahko pospremimo mi!«

Prijateljski odnos

Sčasoma se med vsemi, ki prihajajo na srečanja, vzpostavi prijateljski odnos. »Pogovarjamo se o različnih temah. Ne le o pitju, temveč tudi o čustvih, jezi, zamerah. Prav ta čustva so tista, ki nekoga vodijo v pitje. Govorimo le o sebi, nikomur ne dajemo nasvetov, le izkušnje delimo. Če nekdo želi govoriti, ima možnost, da dvigne roko in pove, kar želi. Nikogar ne silimo, da govori. Vsak lahko iz vsebine srečanja vzame tisto, kar mu lahko koristi. Povemo si težke ali tudi lepe stvari. Ljudje smo narejeni tako, da ima nekdo težavo, potem pa se jih najde deset s pametnimi nasveti. Pri nas ni tako. Izpovedi ne komentiramo.«

Srečanja običajno potekajo po uro in pol do dve uri. »Med sabo si izmenjamo številke in lahko se pokličemo, se srečamo zunaj dogovorjenega urnika, gremo na kavo in se pogovarjamo.« Pogosto kdo potrebuje osebno oporo. Temu lahko rečejo prijateljstvo ali mentorstvo. Ivanova izkušnja: »Moja praksa je, da nekomu ponudim pomoč, a to lahko naredim le enkrat. Če jo nekdo sprejme, je to dobro, a pomoči mu ne vsiljujem. Tudi potuhe nikomur ne dajemo. To ni rešitev.« Tone je dodal: »Vse, kar se pogovarjamo, ostane med nami. Iz svoje izkušnje lahko povem, da sem bil nezaupljiv, tudi do staršev in prijateljev. Ko sem prišel v skupino, se je prvič zgodilo, da sem nekomu o sebi povedal vse. Imel sem trideset let, a sem bil nesposoben za življenje. Jezil sem se na druge. Moral sem odrasti. Imel sem več mentorjev. Tistega, ki sem si ga najbolj želel, sem moral čakati, da sem prišel 'na vrsto'. Ocenil sem, da mi lahko pomaga, in razvila se je povezanost, prijateljstvo. Tako lahko opustiš prejšnjo družbo, ki te je vodila v gostilne.«

Vam pitje povzroča težave? Ste poskusili nehati, pa ni šlo? V skupini AA lahko dosežete tisto, česar ne zmorete sami. Skupine Anonimnih alkoholikov nudijo anonimno in brezplačno pomoč.

Spletna stran: www.aa-slovenia.si

E-pošta: info@aa-slovenia.si
Telefon: 01 433 8225
Naslov: AA, p. p. 3512, 1001 Ljubljana

Moški in ženske

Člani se ne ločijo po spolu. Obravnavajo se enakovredno. »V tujini je po podatkih AA žensk približno tretjina, pri nas morda četrtina, a jih je vedno več. Hvala bogu, da je tako!« je komentiral Ivan. »Poznam skupine, v katerih je žensk več kot moških. Način ženskega pitja se od moškega izredno razlikuje. Moški gre v bife, je vesel, to je skoraj statusno. Ženska, ki gre v lokal in naroči alkohol, v hipu dobi predznak, zato ženske po navadi pijejo doma, naskrivaj, imajo velike torbice, v družbi so veliko na veceju. Tudi telesno šibkejše so in težje prenašajo alkohol.«

Nič se ne zgodi čez noč

Ivan in Tone sta še poudarila: »Alkoholizem je bolezen. Tako ga opredeljuje tudi Svetovna zdravstvena organizacija. In kot pravimo mi: to je edina bolezen, ki mi govori, da nisem bolan.«

Strinjala sta se, da je alkoholizem družinska bolezen. »Karikirano pravim,« je nasmejano rekel Ivan, »da so v družini alkoholika bolni vsi: tisti, ki pije, njegov partner, otroci, pes, maček in kaktus.« Ženske, ki vztrajajo ob alkoholiku, namesto da bi ga pustile, mislijo, da ga bodo spreobrnile. V bistvu pa mu omogočajo nadaljnje popivanje. Postaviti bi ga morale na trdna tla in vložiti zahtevo za ločitev. Potem bi se alkoholik zamislil. Če nekdo začne okrevati, se prej ali slej zgodi, da še partner kaj naredi. »Nešteto je pozitivnih primerov, ko je tako začela okrevati vsa družina.«

Seveda to terja veliko časa. Nič se ne zgodi čez noč. Če si prizadevaš v pravi smeri, s pomočjo programa, skupino, posamezniki in literaturo, traja okrevanje, kot pravijo, toliko časa, kot je trajalo obdobje pitja. »Ne trdimo, da je naša pomoč edina. Vsaka pomoč, ki jo nekdo poišče, je ustrezna.«

Svetovno združenje

Anonimni alkoholiki v Sloveniji delujejo že 28 let. Na začetku je delovalo 50 skupin, danes jih je že 50 po različnih krajih. V svetu delujejo od leta 1935, danes že v več kot 180 državah, in po tem programu v svetu trenutno okreva več kot dva milijona oseb, ki si z mentorji prizadevajo prehoditi pot do okrevanja. Brez težav pridejo tudi na srečanja v drugih državah. »Sprejeli nas bodo. Tudi k nam pridejo tujci. Sporazumemo se, čeprav včasih ne poznamo jezika. Vsi govorimo jezik srca in vemo, kaj drugi občutijo.«

Anonimni alkoholiki nimajo članarine. »Ne sprejemamo podpore. Enostavno gre mošnjiček med člani iz roke v roko in vsak prispeva, kolikor zmore. Tudi zunanje prispevke hvaležno odklanjamo, da nam ne morejo očitati, da je bil denar napačno uporabljen.«

Izkušnja v knjigi

Ivan je svojo izkušnjo opisal v knjigi Kako temno je pred svitom. Dragoceno izpoved okrevanja je strnil v dvanajst korakov, razmišlja o smislu življenja, sreči in svobodi. Vse to so vrednote, ki jih danes vidi drugače.

Anonimni alkoholiki ponujajo veliko informacij na spletni strani in v tiskani obliki. Tam se lahko z njihovim delovanjem seznani vsak, ki išče pomoč. V brošurah, zgibankah in knjigah je mogoče prebrati odgovore na vprašanja, ki se o Anonimnih alkoholikih zastavljajo najpogosteje. Kot sta povzela sogovornika: »Ko alkoholik izve, da obstaja rešitev, bo sicer to preklinjal, a ko bo dovolj hudo, se bo spomnil na nas in poklical.«

OKVIR: Ivan: »Naš pristop ni tak, da bi s transparenti hodili po cesti in razglašali, da poznamo poti iz alkoholizma. Potrebujemo predvsem pomoč naših prijateljev, kot so zdravniki, mediji, policija, sodišča, duhovniki in še drugi. Če kdo želi pomagati, lahko osebi, ki po njegovi oceni potrebuje pomoč, posreduje naše kontaktne podatke.«

CITAT: »Čez prag gostilne ni težko stopiti. Čez naš prag pa je zelo težko, tudi če veš, da te čaka rešitev. Najprej vsi mislijo, da jim na hrbtu piše, kam hodijo.«

OKVIR: »Pri nas so pivske navade dobro razvite in način razmišljanja je tak, da se s kozarcem nekoga skoraj sili: 'Poskusi samo en kozarček, odlična stvar!' A za alkoholika velja, da je en kozarec preveč in jih je tisoč premalo.«

Okvir:

Anonimni alkoholiki

POUDAREK: