OBLETNICA

»Naposled imajo Habsburžani dedca, pa še ta je ženska«

ss
16. 5. 2017, 07.15
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.03
Deli članek:

V soboto je minilo 300 let od rojstva Marije Terezije, edine ženske na prestolu v 650 let dolgi zgodovini habsburške monarhije.

Wikipedia
Čeprav je bila konservativna in zelo pobožna katoličanka, se je zavedala »duha časa« in sledila razsvetljenskim idejam, ki so takrat krožile po Evropi.

Svoji najstarejši hčerki je Karl VI. prestol zagotovil s »pragmatično sankcijo«, pravnim aktom o dedovanju habsburških dežel, s katerim je želel zakoličiti nedeljivost in enotnost habsburških dežel ter dedovanje svojih potomcev v ženski liniji.

Prestol je Marija Terezija zasedla leta 1740 in v svoji štiri desetletja trajajoči vladavini kot razsvetljena absolutistka uvedla številne reforme. V zgodovinski spomin Slovencev se je vpisala predvsem z uvedbo obveznega šolstva in uvajanjem novih kmetijskih kultur, kot je krompir. Reformirala je tudi vojsko, davke, uvedla pravne in upravne reforme, omejila je moč Cerkve. Čeprav je bila konservativna in zelo pobožna katoličanka, se je zavedala »duha časa« in sledila razsvetljenskim idejam, ki so takrat krožile po Evropi.

Rodila kar 16 otrok, od tega 11 deklet

V zakonu je rodila kar 16 otrok, od tega 11 deklet, in samo ena ni bila Marija. V kontekstu tedanjega časa jih je spretno izrabljala za doseganje političnih ciljev. Največji uspeh je dosegla z najmlajšo hčerko Marijo Antoaneto, ki jo je povezala s Francijo, staro sovražnico Avstrije. Pruski kralj Ludvik II., ki je veljal za velikega nasprotnika Marije Terezije, je o njej nekoč izjavil: »Naposled imajo Habsburžani dedca, pa še ta je ženska.« Habsburžani namreč niso veljali za odločne ali dobre vojaške stratege, znan je rek, »naj se drugi vojskujejo, ti avstrijska hiša se pa poročaj«.

Cesarica Svetega rimskega cesarstva

Uradni naslov Marije Terezije je bil kraljica Ogrske, Češke, Dalmacije, Hrvaške, Slavonije, Galicije in Lodomerije ter nadvojvodinja Avstrije, vojvodinja Burgundije, Štajerske, Koroške, Kranjske, velika kneginja Sedmograške, mejna grofica Moravske, vojvodinja Brabanta, Limburga, Luksemburga in Gelderna, Württemberga, Gornje in Spodnje Šlezije, Milana, Mantove, Parme, Piacenze, Guastalle, Oswiecima in Zatorja, kneginja Švabske, poknežena grofica Habsburga, Flandrije, Tirolske, Hennegaua, Kyburga, Goriške in Gradiščanske, mejna grofica Svetega rimskega cesarstva v Burgauu, Gornji in Dolnji Lužici, grofica Namurja, gospa Slovenske marke in Mechelna.

Kot ženska ni mogla postati cesarica, je pa s cesarskim kronanjem svojega moža Franca I. Štefana, ki se sicer v državniške posle ni maral vpletati, postala tudi cesarica Svetega rimskega cesarstva.