Saj ni res, pa je

Leta trpljenja zaradi kozlovske sodbe

Dejan Ogrinec/Zarja
11. 3. 2017, 17.15
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Neverjetni zaplet v Ročevnici pri Tržiču: državljani v bitki z birokratskim aparatom.

revija Zarja

Ko boste brali tole, si boste mislili, da spada v rubriko »saj ni res, pa je«. Žal se ta neverjetna zgodba dejansko dogaja že več kot deset let, epiloga pa še ni videti.

V Tržiču zahodno od naselja Bistrica vijuga med strmimi bregovi potok Ročevnica. Nekoč kmetijsko zemljo so v 70. letih prejšnjega stoletja prodali ljudem. Tedanja kmetijska zadruga je pooblastila občino Tržič, da uredi vse, kar je treba. Občina je to storila po tržnih cenah tistega časa. Kupci, običajni ljudje, so si na zemljiščih počasi postavili hiše. Čez desetletje, leta 1988, pa so se na lastnike obrnili z občine, češ, naj odkupijo še pas zemljišča, ki je mejil na makadamsko cesto. Odvisno od stranke so ti kosi zemlje merili od 100 do 180 kvadratnih metrov, skupaj dobrih 800 kvadratov. Pas med potokom Ročevnica in parcelami, preozek za graditev hiš ali česa drugega, so ljudje kupili zaradi ljubega miru, pomagalo je zagotovilo, da bo postal zazidljiv. Po pogodbi je bila občina dolžna urediti vpis v zemljiško knjigo. Zemljo so plačali preračunano po približno 34 evrov za kvadratni meter, plačali so tudi stroške vpisa. Nekateri so si naredili garaže ali vrtne hiške, drugi so si uredili vrtove, ena od strank tudi mini hidroelektrarno na potoku Ročevnica. Vse legalno, s papirji, s podpisom vodje upravne enote v Tržiču in do konca življenja bi morali živeti srečno na svojem ... a to žal ni ta pravljica.

Pismo z neverjetno vsebino

Januarja leta 2004 so trije izmed prebivalcev dobili pisno obvestilo, da imajo njihove parcele spremenjeno lastništvo. Najbrž so pomislili, da je vse skupaj šala ali vsaj birokratska napaka, nesmisel, pomota. In tako niso ničesar storili niti povedali drugim, ki tako niso vedeli, kaj se dogaja. Mimogrede, tedanji župan Pavel Rupar jim je tako ali tako poslal obvestilo dva dni po preteku roka za pritožbo. Prvi žebelj v krsti!

Januarja leta 2006 so dobili novo pismo, podpisana je bila Ana Butala, njen zastopnik sin Aleš Butala. Še sanjalo se jim ni, kdo sta. V pismu je bila zahteva, da omenjeni vrnejo petmetrski pas zemlje v originalni podobi in povrhu plačajo najemnino za vsa leta od leta 1999 dalje. Večina tega pisma ni imela za pravno vzdržno, a iz vljudnosti in suma, ker so razumeli, da šala že ne more biti, so Ani Butali poslali nazaj pravno podkrepljen odgovor, da gre za veliko (pravno) pomoto in da, če že, je krivec upravna enota Tržič in naj se obrne tja. Seveda so pismo poslali tudi UE Tržič.

Nihče ni nič vedel

Nihče od lastnikov zemljišč takrat še ni vedel, da so na UE Tržič naredili kar nekaj napak, ne le ene. V zemljiško knjigo vsaj deset let niso vpisali njihovega pasu zemlje, čeprav je bilo to dogovorjeno s pogodbo in plačano, in so ga po denacionalizacijskem zahtevku v naravi vrnili družini Pavlin in dedičem. Na UE Tržič, podpisana J. K. (ime je znano uredništvu, ta oseba dela tudi za občino), so spregledali tri stvari: da so ta pas zemlje sami prodali; da je zazidljiv že od leta 1988 in ga sploh ne bi smeli vračati ter da niso izpeljali plačanega vpisa v kataster. Brez preverjanja na terenu, kar bi sicer morali storiti, in brez pravne podlage so zemljo vrnili. Njihov poznejši izgovor je bil, da so se papirji izgubili ob selitvi, ko so se občine delile na več delov. Dve leti se spet ni zgodilo nič, nato pa se je začela drama ali bolje rečeno tragedija onkraj razuma.

Vrsta tožb

Nasprotna stran, podkovana v pravnih postopkih, saj je bil njen vodja državni tožilec, je vedela, da imajo vse adute v rokah, kajti lastnikom zemljišč je potekel petletni pritožbeni rok. Sledila je tožba na kranjskem sodišču. Tožili so jih denacionalizacijski upravičenci, ki jih je zastopal Aleš Butala. Na namig župana Sajovica so toženi lastniki najeli pomoč odvetnika Benedičiča, sicer odvetnika občine Tržič. Bolje bi bilo že takrat tožiti upravno enoto Tržič in občino, kjer je napaka res nastala. A to vedo danes. Na prvem sojenju, ki je bilo po besedah lastnikov zemljišč bolj farsa kot kaj drugega, je Aleš Butala sodnici Prepeluhovi menda skoraj narekoval, kako in kaj naj se zapiše v sodne spise, ne da bi sodišču predložil kakršne koli trdne dokaze. Ves dokazni material lastnikov zemljišč, kot denimo uradno podpisane in s štampiljkami opremljene pogodbe, razna pisma, dokazne fotografije in aerofotografije, pa je sodnica vse zavrnila, češ da je gradivo neustrezno. Niti pogledala ga ni. Njihov odvetnik je pa samo molčal ... Preverili smo sodne spise. Ena izmed cvetk: Butala je kot priča trdil, da so objekti zgrajeni šele po letu 2006. Kot da ni mogoče preveriti, od kdaj tam stojijo. Ali pa debel fascikel originalnih pogodb – vse zavrnjeno! Zakaj?! Že s tem dokaznim materialom bi bil denacionalizacijski postopek sporen in bi tožba takoj padla v vodo ...

Epilog?

Tožbo so leta 2013 izgubili z razsodbo, ki je bila za vsako stran ko v postopku finančno drugačna. Po pritožbi lastnikov zemljišč na vrhovnem sodišču se je zadeva vrnila na prvo stopnjo, njihovi novi odvetnici M. L. Rogelj je očitno uspelo postopek izpeljati dosti bolje.

Nobene volje za mediacijo

Sledil je poskus mediacije z vsemi vpletenimi na občini 28. novembra lani, a jo je Aleš Butala predčasno zapustil in vse je padlo v vodo. Takrat so lastniki zemljišč privolili tudi v to, da plačajo delež potrebne vsote in se odrečejo odškodninskim zahtevam ob procesu (odvetniški, potni stroški, stroški izvršb), samo da se problema rešijo. Sodnega bojevanja so imeli dovolj. A tudi to je bil račun brez krčmarja. Tedaj je bil prisoten tudi župan Tržiča Borut Sajovic, ki je Butalo pozival k človečnosti, češ da je edina rešitev poravnava in ne dolgi postopki, ki si jih prizadeti niti privoščiti ne morejo. Aleš Butala se je načelno s tem strinjal, a dodal, da še ni bilo nobene prave občinske volje za dogovor.

Vrsta uradnikov, ki ljudem škodujejo

V zgodbi, ki ni preprosta za razumevanje, nekaj močno bode v oči. Ne samo da so v tem sporu prizadeti lastniki zemljišč – večinoma gre za upokojence, stare od 63 do 85 let – do zdaj že do petkrat preplačali dejansko vrednost zemljišča. Aleš Butala, trenutno vrhovni državni tožilec, ki je bil ob začetku te drame celo namestnik varuha človekovih pravic – torej bi pričakovali, da bo na strani pravice in ljudi in bo zadevo poskusil urediti na najboljši mogoči način za vse vpletene – je, trdijo, glavni protagonist zapleta, čeprav ima njegova mama le četrtino sporne zemlje, približno 200 kvadratnih metrov. Mimogrede, novinarki oddaje Preverjeno je po telefonu zanikal kakršno koli vpletenost, celo pisno! Kdo je bil potem na javni mediaciji konec novembra lani v Tržiču in stranka v postopkih na sodišču? Njegov duh?

Župan Borut Sajovic je lastnike zemljišč, ko so se prvič obrnili nanj, menda odslovil z besedami, naj tožijo upravno enoto Tržič, a tožbe pač ne bodo dobili. Ko so na izredni seji sveta občine soglasno sprejeli odločitev, da mora občina zadevo čim prej urediti, je župan še kar zavlačeval in s tem posredno dopuščal Alešu Butali nadaljnje pritiske na lastnike zemljišč. Upravna enota Tržič pa kot da v tej zgodbi ne obstaja. Tam so še vedno zaposleni nekateri, ki so vse to zagrešili.

Krute izvršbe, sledijo deložacije?

Nočna mora lastnikov zemljišč se je nadaljevala. Po sodbi iz leta 2013 so dobili izvršbe. Z računov ali naslova pokojnin so jim – celo nenapovedano, trdijo – odtegovali tolikšne zneske, da upokojencem ni ostala niti zakonsko določena minimalna vsota, poleg seveda enormnih vsot za odvetniške storitve, ki so jih plačevali. Gre za načrtno izčrpavanje, trdijo lastniki zemljišč. Zlahka bi se zgodilo tudi najhujše, rubež hiš. Do tega ima tožnik po naši trenutni zakonodaji vso zakonsko pravico, sodniki pa ji običajno ne nasprotujejo. Tega se najbolj boji gospa Hafner, stara 85 let, ki nima nikogar od sorodstva. S 500 evri pokojnine (po izvršbah ji ostane 200 evrov za življenje) se ne more z ničimer braniti. Še posebej ne ob dejstvu, da je samo eden od lastnikov zemljišč izračunal, da ga je »ta špas« stal v trinajstih mesecih 9000 evrov!

Vnuk lastnika zemljišč, M. O.: »Uspelo nam je, da se zaradi vseh napak upravne enote odloča o ničnosti denacionalizacijske odločbe. Ampak kljub temu je Butala oktobra prek sodišča začel izvršbo in odločbo, naj v 15 dneh izpraznimo parcele in nepremičnine, sicer dobimo po 2500 evrov kazni na vsakih 15 dni. Skrbi me, ker zdaj teče že peti mesec!« Nekateri od starejših lastnikov zemljišč so zato na antidepresivih. Nič čudnega, da že govorijo: »Nekomu od nas se bo nekega dne utrgalo ...« Povrhu ena od denacionalizacijskih upravičenk (četrtinska) sploh še ni prišla ali se izrekla, česa si želi. Polovični denacionalizacijski upravičenec s pomočjo Aleša Butale pa tri stranke od sedmih že preganja.

Neslanosti

Gre za gospoda, ki živi od številnih najemnin, trdi ljudski glas, a bi se v primeru Ročevnice zadovoljil (neuradno) s 40 evri na kvadratni meter, zahteva Aleša Butale pa je vsaj 150 evrov za kvadratni meter, češ da gre za elitno lokacijo (!?), plus najemnina za nazaj. Ob tem menda omenja bar, balinišče, trgovski center... Na borih petih metrih širine pasu, ki skupaj meri 800 kvadratov, kjer že zaradi potrebnih soglasij sploh ni mogoče postaviti nič podobnega. Župan je po vsem tem v kamero izjavil, da mu je uspelo zaustaviti izvršbe za tri mesece, kar lahko naredi le sodišče.

Vsekakor čudna tržiška bržola, njene vonjave razkrivajo že krepko zažgane probleme. Tamkajšnja upravna enota je nekoč naredila vrsto napak, trije župani zapored tudi. Ni kriv Aleš Butala, čeprav so njegove metode spričo državne funkcije, ki jo zaseda, sporne. Kot je dejal eden od svetnikov, Klemen Belhar, ki pomaga prizadetim lastnikom zemljišč: »Kriva je občina, in pika, tam se mora vse to končati. Popolnoma po nepotrebnem plačujejo njene napake nedolžni ljudje. Nihče, ki je kriv, pa ne stori ali plača nič!«
Jasno in jedrnato. Doklej bo torej vse to še trajalo?