Spomnimo: Dveletna deklica Neža se je na na pediatrični kliniki ljubljanskega UKC zdravila zaradi težav s srcem. Med priklopom na izventelesni krvni obtok je doživela težjo poškodbo možganov. Zdravniki so napovedali, da bo vsak čas umrla. Vendar so te ni zgodilo in kot so povedali njeni starši vsak dan po malih korakih bolje.
A namesto veselja in upanja so se ob opažanju okrevanja najtežji dnevi za njiju šele začeli. Zdravniki niso imeli razumevanja za njune prošnje za nadaljevanje zdravljenja. Soočiti sta se morala z resničnostjo kulture, ki priznava življenje do te mere, ko ima to še uporabno vrednost. Pristala sta v boju s sistemom, ki je pozabil to, da se je za vsako življenje potrebno boriti do konca.
"Neže niso hoteli zdraviti ves mesec in so vztrajali, da so možnosti tukaj izčrpane. Ob tem vztrajanju se je v meni čedalje bolj risala slika, kaj se dogaja. Ne morem pozabiti dveh zdravnikov, ki sta kmalu po odklopu zdravniško odločitev utemeljevala z besedami, da s takim otrokom ni nobene vrednosti življenja. V meni močno ostaja tudi reakcija sestre, ko se je pokazalo, da Neži srček dela dalje: »Joj, pa ja ne bo zdaj tak otrok živel!«
Pretresla me je ta grozna miselnost, da je to zdaj prizadet otrok in da zaradi tega njegovo življenje nima več vrednosti. Jaz sem to tako dojemala. Prav srečanje s to miselnostjo me je spodbudilo, da ne morem biti tiho in kar pustiti, da Neža odide.
Zelo me je šokiralo, povem iskreno, ko smo čakali, da Neža umre. Pogosto smo poslušali: mamica mora iti stran, ker otrok ob mamici ne more umreti. Potem sem pa nekoč vprašala: »Koliko mamic pa gre stran?« In so odgovorili, da večina. Pa sem potem rekla, da če je tako, potem bi bilo bolje, da so mamice zraven in ne bi noben otrok umrl! "
"Pretresla me je ta grozna miselnost, da je to zdaj prizadet otrok in da zaradi tega njegovo življenje nima več vrednosti. Jaz sem to tako dojemala. Prav srečanje s to miselnostjo me je spodbudilo, da ne morem biti tiho in kar pustiti, da Neža odide," je povedala Zala.
Glede namigovanj, da so se pojavili razni akterji iz ozadja, ki da so starša zazibali v lažno upanje, češ da bo Neža v redu, pa je mama povedala: "Midva veva, da se Neža ne more pozdraviti. Meniva pa, da ima Neža možnost izboljšanja in da ima pravico zdraviti se. Ne misliva, da bo Neža taka, kot je bila. Ampak lahko pa se zdravi! In to ne glede na to, do kakšne ravni se lahko pozdravi. Midva tega otroka želiva imeti, če se sam bori za življenje."
Njihova družina je po tej preizkušnji zagotovo drugačna. "Z možem sva se ob vsem, kar smo doživeli, zelo povezala. Spomnim se, da sem enkrat Mateja vprašala: »Če se tedaj, tri leta nazaj, ne bi odločila za Nežo – takrat sva se res kar težko odločila –, kako bi bilo zdaj?« Pa mi je rekel mož: »Bilo bi lažje.« Sama pa se nisem povsem strinjala: »Ne, bilo bi tudi težje. Neža je prišla, da nas je povezala. Pokazala nama je, kje naj se spremeniva v odnosu drug do drugega ter v odnosu do Luka in Sare. Pokazala nam je, kaj je vrednost življenja.«", je povedla Zala.
Z Zalo so se sodelavci družinske organizacije Iskreni.net prvič pogovarjali pred dobrim tednom dni, pogovor pa dopolnili v četrtek, 17. novembra, dan preden sta starša Nežo prepeljala v tujino.
