Kadilska zmaga Gorana Klemenčiča

Točka preloma sta bili moji hčerki

Tina Horvat/Zarja
25. 6. 2016, 14.04
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Javne osebnosti so veliko bolj pod drobnogledom javnosti, kot smo navadni ljudje.

Minister za pravosodje Goran Klemenčič

Ves čas se morajo vzorno obnašati, zato jih večina škodljive navade in razvade raje skriva pred javnostjo. Tako kakor veliko kadilcev tudi oni niso prav ponosni na svoje početje, številni se tobačne odvisnosti skušajo odvaditi. Med tistimi, ki jim je to uspelo, je minister za pravosodje Goran Klemenčič. Čeprav sam trdi, da iz opustitve kajenja tobaka in prehoda na elektronsko cigareto ne dela posebne drame, pa je hvale in spoštovanja vredna njegova odločitev, da si je ob vseh svojih obveznostih vzel časa, da je bil svojo kadilsko zgodbo pripravljen deliti z našimi bralkami in bralci. Zagotovo bodo njegove izkušnje z opuščanjem kajenja marsikomu pomagale bolj kot nova zaostrena protitobačna zakonodaja, ki kadilce bolj kaznuje, kot pa odvrača od kajenja.

Kako bi opisali svojo osebno izkušnjo s kajenjem? Predvsem nas zanima, kako in zakaj ste se odločili, da nehate kaditi.

Kadilec sem bil skoraj 25 let, od tega sem zadnjih deset let veljal za verižnega kadilca. Ni bilo malo dni, ko sem se približal trem škatlicam cigaret. Do pred tremi leti se nikoli nisem zares odločil ali poskusil prenehati kaditi. Občasno sem želel zmanjšati število pokajenih cigaret, a pri tem nisem bil ne dosleden ne vztrajen. Točka preloma sta bili – zelo preprosto – moji hčerki, ko sta toliko odrasli, da sta začeli uporabljati internet in sta nekoč naleteli na neko protikadilsko spletno stran. »V nulo« sta vse naštudirali, predvsem starejša, z vsemi negativnimi zdravstvenimi posledicami. In bili sta šokirani in otroško iskreno prestrašeni zame, kar sta mi dali vedeti skoraj vsak dan. Celo kakšna solza se je potočila. Imel sem dve možnosti: da jima lažem in povem, da kajenje vendarle ni tako nezdravo, ali pa da neham. In tako sem na silvestrovo leta 2013 pred njima petnajst minut pred polnočjo pokadil zadnjo cigareto.

Nedvomno je to velika osebna življenjska zmaga. Sta se vam zdaj, ko ne kadite več, življenje in počutje kaj izboljšala?

Ne delam posebne drame ali zmage iz prenehanja kajenja. Posebej ne zato, ker sem kajenje zamenjal za elektronske cigarete, s tem pa sem, recimo temu, eno »odvisnost« zamenjal z drugo. Vseeno pa ni primerjave v smislu kakovosti življenja. Pljuča so polnejša, počutje neprimerno boljše, brez kašlja, brez kadilskega vonja na telesu, obleki, v okolju; tudi brez »bežanja« izza mize v lokalu ali restavraciji ali s sestanka na »čik-pavzo« in brez nočnih obiskov bencinskih črpalk, ko zmanjka cigaret.

Kaj bi svetovali tistim, ki se brezuspešno trudijo, da bi se izvili iz škodljive tobačne odvisnosti?

Nisem eden tistih, ki so se iz kadilcev prelevili v fanatične protikadilce. Vsak mora zase sprejeti to odločitev in pot, po kateri jo bo uresničil. Meni so gotovo pomagale elektronske cigarete. Poznam kar nekaj ljudi, ki imajo enako izkušnjo. Poznam pa tudi take, ki so poskusili z njimi in se vrnili na pravi tobak.

Kakšno je vaše osebno mnenje o novi tobačni zakonodaji, ki kadilce kaznuje z visokimi cenami in grozljivimi podobami na škatlicah ter omejuje kajenje v javnih prostorih?

Na splošno podpiram zaostrovanje protikadilske zakonodaje. Tudi ko sem bil še verižni kadilec, mi je bilo prav, da v gostilnah ni bilo dovoljeno kaditi. Nisem pa za ekscese, ki bi preveč posegali v osebno izbiro in zasebnost.

Kadilci elektronske cigarete so ob uvajanju nove protitobačne zakonodaje razočarani nad ukrepi, ki omejujejo uporabo te cigarete, saj je ta za marsikoga edina možnost za opustitev kajenja, mnogo bolj škodljivi tobačni izdelki pa v bistvu ostajajo, le da bodo dražji. Kaj o tem menite vi?

Kar se tiče elektronskih cigaret, se ne slepim, da so zdrave. Obenem pa do zdaj dostopne raziskave – kolikor jih kot laik lahko spremljam in če jih ni zlobirala bodisi tobačna bodisi farmacevtska industrija – vendarle ugotavljajo, da ni primerjave s škodljivostjo vejpanja na eni in vdihavanja cigaretnega dima na drugi strani. Sem za regulacijo e-cigaret oziroma tekočin z namenom, da se nadzira njihova kakovost, vsebnost nikotina in drugih snovi; da se omeji dostop otrok oziroma mladoletnikov do teh naprav. Tudi določene dodatne obdavčitve oziroma trošarine so gotovo na mestu, ker ne gre za klasičen izdelek splošne potrošnje. Izenačitev klasičnih tobačnih izdelkov z e-cigaretami in tekočinami pa je v mojih očeh povsem neprimerna in po moje pomeni posredno ali neposredno zmago tobačne in farmacevtske industrije. Prve zato, ker mnogo ljudi opusti kajenje in preide na e-cigarete; druge zato, ker prodaja lastne proizvode za opuščanje kajenja z vnosom nikotina (obliži, žvečilni gumiji, tablete …).

Kakšne ukrepe bi kot nekdanji kadilec predlagali, če bi imeli vpliv na novo protitobačno zakonodajo? Kako bi morala država »poskrbeti« za kadilce, da bi jih čim več nehalo kaditi, in kako bi uredili, da naši otroci sploh ne bi začenjali kaditi? Ali so visoke cene, višje trošarine, grozljive podobe na škatlicah, prostorske omejitve po vašem mnenju res prava pot do boljšega javnega zdravja?

To je težko vprašanje s številnimi dejavniki, s katerim naj se ukvarjajo strokovnjaki. Iz lastne izkušnje vem samo, da sta potrebna dva pristopa: eden, ki je usmerjen v preprečevanje začetka kajenja v zgodnjih letih, in drugi, ki je usmerjen v opustitev kajenja pri rednih kadilcih. Vsak od njih zahteva poseben pristop in metode. Vse omenjeno iz vašega vprašanja gotovo doseže določen učinek, ne sme pa preiti v absurd ali prekomerno omejevanje osebne svobode. Kot sem že rekel – čeprav sem bil kadilec, sem pozdravil omejitev kajenja v lokalih. A zato nisem nič manj kadil. Izjemno visoke cene cigaret v nekaterih državah (npr. v številnih nordijskih državah, Angliji, na Irskem) niso bistveno zmanjšale števila kadilcev. Brazilija ima, na primer, že več let grozljive podobe na škatlicah cigaret. Ko sem bil tam pred leti, nisem dobil občutka, da to kakor koli vpliva na porabo tobaka. Seveda so to zgolj laična opažanja.

Kaj menite o pobudi iz avstralskega Queenslanda, o kateri smo v Zarji pisali prejšnji teden, da bi kajenje počasi kar prepovedali, in sicer takole: za generacijo, ki ima zdaj 15 let, bi bile cigarete prepovedane in z odraščanjem nikoli ne bi mogli legalno kaditi tobačnih izdelkov.

Hm … za to pobudo sem prvič slišal iz vašega vprašanja. Po premisleku lahko rečem, da se s tem ne strinjam. Uporaba tobačnih izdelkov ima nesporno izjemno negativne posledice za javno zdravstvo. A ima jih – in še večje ter širše družbene in socialne – tudi alkohol. Kot svobodoljub sem za odmerjeno državno intervencijo. Iz podobnega razloga kot sem za legalizacijo in regulacijo marihuane, sem proti popolni prepovedi uporabe cigaret. Ne zato, ker bi podpiral kajenje marihuane ali cigaret, ampak zato, ker so meje represivnega odziva države na tovrstne zadeve znane in na dolgi rok povzročijo več družbene škode kot koristi. Spomnimo se propada prohibicije alkohola v ZDA, ki se je med drugim odražala v razširitvi organiziranega kriminala.

Vendar pa je starost ob začetku kajenja zelo pomemben dejavnik, ki vpliva, koliko in kako dolgo bomo kadili v odraslosti. Kakšnih omejitev bi si torej kot oče želeli, da vaši otroci sploh ne bi imeli priložnosti, da bi se navadili?

Ne, ne želim si, da bi moji hčerki kadar koli kadili! Ne pravih cigaret ne elektronskih cigaret. A obenem nočem, da jima to prepoveduje država. To je stvar odgovornosti in vzgoje mene, moje žene in samih hčerk.