Slovenija

Oče Mira Cerarja povedal svojo resnico!

Lidija Jež/revija Jana
16. 10. 2014, 21.41
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.55
Deli članek:

Miro Cerar, upokojeni odvetnik, je daleč najuspešnejši športnik Slovenije, kot človek pa pooseblja bistvo olimpizma – poštenost, prijateljstvo, trdo delo in fair play.

Mateja J. Potočnik

Je predsednik Olimpijske akademije ter podpredsednik evropskega in član svetovnega gibanja za fair play v športu. Seveda pa je zdaj v ospredju tudi njegova vloga očeta predsednika slovenske vlade.

»Za naju s pokojno ženo je bila vedno na prvem mestu družina; Zdenka je imela  že po končanem študijo mamljive ponudbe za delo,  pa jih ni sprejela, saj je želela biti v prvi vrsti z družino  in otroki. Z nobenim od treh otrok nisva imela kakšnih večjih težav – odraščali so seveda tudi z nekaterimi pubertetniškimi muhami, toda to je bilo vse v okviru normale. Dodati pa moram, da je bila skrb za otroke pretežno na ženi, jaz pa sem bil 'zadnja instanca'.  Veliko smo se pogovarjali in dovoljevali smo si različna mnenja, če pa smo se ob teh sporekli, sem rekel: 'Gremo delat, pa se bomo kasneje pogovorili ...' Delo združuje  in tako je vsak premislil o svojem stališču in ga kasneje bolj trezno izrazil.« Včasih so debatirali in se »pogajali« tudi pozno v noč. »Lepo smo se imeli in take spomine imajo tudi najini otroci, ki te zgodbe zdaj pripovedujejo svojim otrokom.«

Sin je dobro opremljen. Po besedah očeta je Miro Cerar ml. »opremljen« s pravimi lastnostmi. Za športnika in za človeka na tako odgovornem položaju je pomembno, da zna vzpone in padce prenesti enako stoično.

Red in disciplina pa ljubezen in zaupanje. Otrokom sta predvsem zaupala, zato sta jim lahko puščala tudi nekaj njihovih skrivnosti in dopustila, da so se oblikovali vsak v svojo osebnost. Doda, da se v družini niso med seboj primerjali oziroma tekmovali, kdo je boljši, kdo je dal večji in kdo manjši prispevek. »To nam ni prišlo niti na misel!« Tudi njegovih športnih uspehov niso posebno »opevali«, prav tako  kot so kasneje položaje njegove žene sprejemali mirno in trezno. Enako dojema tudi položaj sina kot predsednika vlade.

Kljub svojim  izjemnim uspehom – tudi Zdenka Cerar je bila odlična telovadka in dvakratna mladinska jugoslovanska državna prvakinja ter članica jugoslovanske državne ekipe – otrok nista silila v gimnastiko; pravzaprav zanje nista imela visokih športnih ambicij, sta pa želela, da hodijo k telovadbi in se ukvarjajo s športom. Alenka in Vesna sta poleg telovadbe, ki je osnova za vse, kot poudari g. Cerar,  trenirali gimnastiko, Vesna še ples, Miro košarko in tudi nogomet je igral. »Šport zahteva red in delavnost; brez napora in discipline pa na nobenem življenjskem področju  ni uspeha.«  Veliko so hodili v naravo, tudi  planinarili so. In vsi trije so hodili v glasbeno šolo – Miro k harmoniki, sam se je učil tudi kitaro, dekleti pa sta igrali klavir.  Zato je bilo  doma tudi glasbeno živahno. Družino so torej zaznamovali delo, odgovornost in skromnost,  predvsem pa ljubezen. »To je naša prva vrednota,« je povedala Vesna, najmlajša od otrok,  in g. Cerar se zelo strinja z njeno izjavo. Tudi starejša hčerka je  poudarila, da sta bila starša zelo dosledna, hkrati pa zelo ljubeča. »Lahko rečem, da sem jima verjela na besedo – za  današnji čas je to kar neverjetno! Da sta bila zgled pridnosti in skromnosti, ni fraza!« Oče pohvali dekleti, da sta pridni, kot je bila njegova žena, ter objektivni in kritični; kar je tudi dobrodošlo. Tudi  sin Miro ima na otroštvo  same lepe spomine; očeta opisuje  kot tihega, mirnega človeka, ki pa se je z leti razvedril,  postal bolj zgovoren in  odprt. Oče pa o sinu pravi, da je bil tudi navihan, predvsem pa  zabaven in zelo duhovit; hkrati pa razmišljujoč in zelo odgovoren,  kar je po njegovem dobra kombinacija. Še danes se nasmeji, kadar se spomni, da je ob pregledu spričevala mamica pripomnila, da bi bil lahko še boljši, in je fant odgovoril: »Saj sem, le priznajo mi ne!«

Obljubil ji je hladilnik. Oba z ženo sta odraščala v zelo skromnih razmerah;  Miro Cerar st. je med vojno (rojen je leta 1939) živel pri starih starših na Turjaku, imeli so kovaštvo; tja se je kasneje vračal med počitnicami in pomagal na kmetiji, sicer pa je živel v Ljubljani (njegov oče je bil mornariški oficir).

Izjemen talent, pridnost in vztrajnost so lastnosti, ki so ga pripeljale na vrh svetovne gimnastike, ob zahtevnih treningih pa je imel tudi zahteven študij. Včasih, pravi, je med predavanji od utrujenosti zakinkal. Z Zdenko sta se videvala na treningih v Narodnem domu, ko pa sta na vožnji  iz Tacna, kjer sta  nastopala v zlati vrsti, slučajno sedela skupaj, sta se zapletla v pogovor in ugotovila, da stanujeta blizu. Odtlej sta v paru odhajala proti Prulam ...

Poročila sta se kot študenta; v drugem letniku študija se je rodil Miro, štiri leta za njim Alenka, Vesna pa je mlajša od brata sedemnajst let. Sprva je mladi par živel v bloku, pri Mirovih starših. Mirovo Avnojevo nagrado sta položila na banko in še kar nekaj časa pridno varčevala, da sta prišla do montažne hiše. V Grosupljem, kjer je  bila parcela cenejša, so bili sredi lepe narave in dovolj blizu centra. Otroci so se vozili v šolo z vlakom in avtobusom.

G. Cerar poudari, da je bila njegova žena odlična kuharica  in da je imela tudi dva odlična jedca – moža in sina. Z njimi je živel tudi tast, za svojo pa so vzeli še hčerko pokojne Zdenkine sestre. Kasneje je pri njih živel tudi njun najstarejši vnuk, ki je sedaj že pravnik in tudi uspešen športnik. To je bil dom v velikem  in ljubečem pomenu besede. Že kot fant pa je Miro Cerar st. obljubil svoji bodoči ženi, da ko se bosta poročila, ji bo zagotovo kupil hladilnik. Tako se ji je želel še bolj prikupiti.

Ponosen? No, zadovoljen. Mira Cerarja st. ljudje pogosto vprašajo, ali je zelo ponosen na sinovo funkcijo. Pravi, da ponos ni ustrezen izraz: »Vsi vemo, da mu bo težko, da bo potreboval ogromno moči, energije, volje, vztrajnosti … Toda v politiko je šel zato, da  prispeva, da skuša spremeniti stvari na boljše. Ker ga je vodil dober namen, lahko rečem, da sem zadovoljen.«

Šest vnukov ima Miro Cerar st. – štiri deklice in dva fanta, stare od tri do 26 let. Vsi so tudi  športniki:  Uroš uspeva v kikboksu, Maša v plesu, Eva v košarki, Miha v nogometu, Neža že telovadi pri cicibanih v Narodnem domu, najmlajša Lučka pa »itak vse prepleza«.

Kritičen je do športa današnjih dni. Ko se ozre nazaj, pravi, da je zelo zadovoljen s svojim življenjem, vendar ga ne bi ponovil. Naporni treningi v takratnih razmerah so preveč zahtevali. S kolegi  iz mladih let ohranja stike; ob 50. obletnici kondicijskih treningov na Komni so vzpon ponovili – takrat so tekli gor in dol,  sedaj pa zaradi poškodb to pot težje premaguje. Kritično gleda na šport današnjega časa, meni, da je tudi preveč normativnega poseganja, saj je to, kar naj bi bilo športu lastno oziroma je samo po sebi umevno, kot je fair play, danes pogosto zapisano v obliki pravil. Spominja se, da so nekoč izkušnje prenašali na mlajše ter tudi na ta način skušali vrniti za trud, ki so ga namenili njim. »Danes je poudarjen individualizem, denar ... Takrat tudi ni bilo pomembno, kaj si bil po položaju ali starosti, tam si bil to, kar si znal. Tako smo se učili o življenju in ne samo o športu. Danes pa gre predvsem za rezultate.«

Vesna jih je rešila. »Ko je odraščala naša Vesna, nisem bil več tekmovalec – tega dela mojega življenja zato ni doživela tako intenzivno, kot sta ga Mirko in Alenka. Večkrat pa je že zaokrožila zgodba, da nas je prav Vesna rešila. Ker  je zbolela, z ženo nisva odšla na Aiacco na Korziko. Tako se je odločila Zdenka, ki  je od nekdaj imela poseben smisel za družino in otroke. Tudi takrat bi Vesno lahko pustila doma starim staršem, a za to ni imela srca. Sicer pa sva se za ta enodnevni izlet odločila na pobudo prijateljev, ker že leta in leta pred tem nisva nikamor šla skupaj. Ko sem zjutraj pred odhodom telefoniral vodnici, ta je potem prav tako izgubila življenje v nesreči, mi je predlagala, naj namesto naju potujeta starejša otroka, pa sem rekel, da je prepozno, in smo na srečo vsi ostali doma.«

Vsa družina je skoraj okamnela, ko so slišali za nesrečo, v kateri so umrli tudi njihova prijatelja in nekaj znancev. Kako neverjetne zgodbe spleta življenje, priča tudi dejstvo, da je Vesnin mož izgubil svoje starše prav v omenjeni letalski nesreči.

Danes je delo v pravosodju težje, bolj zapleteno. V Cerarjevi družini so v glavnem vsi odvetniki, le Vesna se je odločila drugače. Pravo niso le zakoni; suh zakonski tekst je treba oplemenititi, mu dodati tudi srce. Zato mora dober  pravnik čutiti življenje v globino. »Svoj poklic sem rad opravljal in šel v advokaturo z idealizmom. Ugotovil sem, da je v življenju malo drugače, da vsak pač vidi svojo pravico iz svojega zornega kota. Velik del življenja je bil posvečen temu, veliko sem se nagaral.« Ta lepi in zahtevni poklic pa se je v zadnjem času precej spremenil. Sam se je ukvarjal z več področji, sedaj so pravniki specializirani za eno. Žal mu je tudi, da  je poklic odvetnika vse bolj  izkrivljen – eni garajo, da preživijo, drugi pa se dobro znajdejo. Sicer pa z mnogimi kolegi deli mnenje, da je danes  delo v pravosodju  težje, bolj zapleteno. »Vzrok je v prevelikem številu predpisov, ki zamegljujejo celoto. Ni prav, da se v kazenskem postopku, na primer, lomi proces na predpisih in zaradi tega niti ne pridejo do materialne resnice. Zato je danes izid neke zadeve povsem nepredvidljiv … Formalizem  je prevladal nad materialno resnico; ta kot da ni več pomembna …«  Že pred ženo, ki je bila generalna državna tožilka in nato tudi ministrica za pravosodje, je v politiko stopil  sam; bil je član prvega sestava državnega sveta. Takrat je spoznaval še novo plat življenja in težko je sprejemal, da so zaradi proceduralnih zapletov  vsebinska vprašanja ostajala ob strani, pa tudi neracionalnost glede časa. Razočaran je tudi opazoval,  kako moč in položaj spremenita  človeka.

Arhiv Svet24

Ne ponos, temveč zadovoljstvo.  Moč in položaj pa ima tudi njegov sin, Miro Cerar ml. »Marsikdo mi je rekel, da mu ga je žal za politiko. Jaz ne mislim tako – pasivnost  ne izboljšuje situacije. Treba je poizkusiti  in narediti vse, kar se da.  Sam je govoril o etiki in morali in čutil je moralno dolžnost, da se aktivira tudi v praksi. O tem se sicer nismo prav veliko pogovarjali, ko pa nas je seznanil s svojo odločitvijo,  smo se dotaknili dejstva, da potrebuje okoli sebe pravo ekipo. Sam je premalo, ključna je ekipa  – od področja gospodarstva naprej. Sicer pa je šel v politiko z najboljšimi nameni – tako kot moja žena,  in upam, da mu bo uspelo doseči zastavljene cilje.« Po besedah očeta je novi premier  »opremljen« s pravimi lastnostmi. Za športnika in za človeka na tako odgovornem položaju je tudi pomembno, da zna vzpone in padce enako stoično prenesti. Dobro je tudi, pravi, da zna biti v svojem srcu tudi otrok (ne pa otročji, kar pomeni neresen; otrok je odprt, zvedav, navdušen …). »Človek se mora znati sprostiti, se poveseliti,  večna resnobnost ni odraz prave odgovornosti, temveč je predvsem odraz ega,« je pred časom dejal Miro Cerar ml. – in presenetil, saj mu na prvi pogled  take izjave ne bi pripisali. Kot očetu, ki pozna dušo svojega sina, pa je Miru Cerarju st. žal, da se pojavljajo tudi zlonamerne »informacije«, bedarije in celo laži, čeprav je bilo pričakovati »vse sorte«. Razmišlja tudi o naravi ljudi, ki ob izkazanem velikem zaupanju vendar »ne dajejo kredita« – ob eni napaki znajo pozabiti vse dobro.

Ljudje  ga pogosto vprašajo, ali je zelo ponosen na sinovo funkcijo; Pravi, da ponos ni ustrezen izraz: »Vsi vemo, da mu bo težko, da bo potreboval ogromno moči, energije, volje, vztrajnosti … Toda v politiko je šel zato, da  prispeva, da skuša spremeniti stvari na boljše. Ker ga je vodil dober namen, lahko rečem, da sem zadovoljen.«