Slovenija

Nočni razgovori slovenskega prostozidarja

Branko Šomen
8. 9. 2014, 22.03
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.55
Deli članek:

Rojen sem prvega aprila 1936 in še živim. Še vedno me ni srečala pamet, zato pišem pesmi, popevke, humoreske, romane, scenarije, publicistične knjige in se veselim srečanja s pametjo. Kdaj bo to, ne vem. A kadar pogledam okrog sebe, vidim, da nisem edini, ki bi se moral srečati s pametjo. A vendar: za mojo drugo zbirko humoresk z naslovom Skregan s pametjo sem zaprosil Frana Milčinskega Ježka, da mi napiše posvetilo v knjigo. Zapisal je: »Lahko bi bil pameten, pa nisem tako neumen.«

Arhiv Svet24

Jutranji sprehod

Zdravnik mi je priporočil vsakodnevno hojo zaradi vode, ki se mi je nabirala v pljučih, okrog srca. Kupil sem si nordijske palice, si obul reebokice, vzel kapo s ščitnikom, črne naočnike in odšel v park. Stanujem v modernem delu mesta s stezami, klopmi, celo potokom, v katerem plavata dve raci, verjetno domači. Zrak je bil čist, nikjer nikogar, tu in tam se je v bloku oglasil telefon, nekdo je s hrupom dvignil okensko roleto. Naselje se je prebujalo. Bilo je šest zjutraj. Hodil sem počasi, zdravnik mi je svetoval vsak dan po eno uro hoje. Po desetih minutah sem se usedel na klop. Nisem bil utrujen, prej zaspan. Od nekod se je pritepel nemški ovčar. Ovohal me je, se usedel kraj mene. Pomislil sem, da se je zgubil. Vstal sem, pes je šel z mano, točneje poleg mene. Moje palice ga niso motile. Neka ženska se je pripeljala mimo s kolesom. V velikem krogu se je izognila. Verjetno je mislila, da sem slepec v spremstvu psa. Ali bogataš, ki ga čuva dresirani pes. Res je bil dresiran. Ko sem se čez deset minut znova usedel, je tudi sam počepnil in me gledal. Po stezi je naglo prišel človek v civilu, obstal pred nama, pozdravil je psa, zame se ni niti zmenil.

»A smem?« – in je prisedel. Pes se je spoštljivo dvignil, pomahal z repom.

»A je vaš?«

»Služben.«

»Mislil sem, da se je izgubil.«

»Dresirani psi se ne izgubljajo, posebno ne, kadar so na delovni dolžnosti.«

»A me zasledujete?«

Nenadoma mi je bilo neugodno. Sam sem si bil kriv. Če ne bi šel k zdravniku, mi ne bi na recept predpisal enournega sprehoda. Bil bi doma, mirno bi spal. Poslušal, kako se mi nabira voda okrog srca.

»Tako zgodaj, pa na palicah?«

»Kasneje je vroče,« sem odgovoril.

Stanovanjski bloki so zakrivali jutranje sonce, ki se je vzpenjalo nad mestom.

»Vroče?« se je vznemiril človek na klopi. »A trdite, da je vroče?!«

»Zjutraj temperatura stalno, hitro raste.«

»Kaj ste mislili s tem? Vroče v naselju, v mestu, v državi, v politiki?«

»Vroče je povsod. Poletje je. Ljudje so postali drugačni, zadihali so.«

»A prej niso?«

Zmedel me je, bil sem ponočnjak, zjutraj sem težko razmišljal.

»Ne sprenevedajte se! Kaj počnete tako zgodaj v parku? Koga pričakujete? S kom ste zmenjeni?«

»Na terapiji sem,« sem mu skušal razložiti, pa mi ni uspelo. Bil je trdoglav kot pohorski granit.

»Imate bolniški list, napotnico, pregled pred strokovno komisijo?«

»Sprehajam se zaradi zdravja, zaradi srca.«

Človek s psom je bil še naprej trdosrčen.

»Ni prepovedano, vendar tudi ni lepo.«

»Kaj?« sem neučakano vprašal.

»Povejte po pravici: koga pričakujete? S kom ste zmenjeni? S kakšno žensko ali notranjim sovražnikom?!« 

Čutil sem, kako mi je voda okrog srca začela vreti.

»V moje intimno življenje se ne boste vmešavali!«

»Pospremil vas bom domov, da mi pokažete dokumente.«

»Z veseljem, vendar čez eno uro, ko končam sprehod na recept.«

Vstal sem. Dvignil se je tudi človek, pes se je postavil na vse štiri. Zakorakal sem dalje po stezi, mimo potoka, do lesenega mostička, se obrnil, korak nazaj. Raci v potoku sta veselo krmarili v jutro. Tujec in njegov pes sta me spremljala. Po eni uri terapijske hoje sem se približal svojemu bloku. Sonce se je pomaknilo više, tudi spremljevalcu je postalo vroče.

Ko sem prišel do velikih steklenih vrat, sem naglo vtaknil ključ v ključavnico, spretno odprl vrata, jih naglo zaprl za sabo. Človek s psom je presenečeno obstal pred zaprtimi vrati. Ni vedel, kje stanujem, na kateri zvonec bi moral pozvoniti, da bi mu odprl. V stanovanju sem previdno pogledal skozi okno. Še je stal pod stanovanjskim blokom, še je čakal, da se vrnem. Pes je živčno mahal z repom. Jaz pa sem z nordijskimi palicami začel hoditi po stanovanju, boječ se, da mi voda ne bi od razburjenja zalila pljuč in srca. In preklinjal zdravnika, ki mi je predpisal tako negotovo, škodljivo, tvegano terapijo. Nenadoma je potrkalo na vrata. Otrpnil sem. Pomislil sem, da me je našel s pomočjo dresiranega psa. Pogledal sem skozi luknjo na vratih. Oddahnil sem si. Bil je sosed.

»Kaj za vraga ropotate ob sedmih zjutraj po stanovanju ...«

»Vstopite!« sem ga potegnil za rokav, saj se mu med vrati nisem mogel izpovedati, kaj se mi je zgodilo. Odložil sem nordijske palice, segel po steklenici domačega žganja in mu razložil, kako me zasledujejo, kako je za vse kriv moj zdravnik. Sosed me je potolažil.

»Dobro, da se je končno našel kdo, ki straži pred vrati. Sinoči so iz garaže poskusili ukrasti avtomobil. Stopil bom dol in obvestil človeka, da začne preiskavo.«

»Nikamor ne boste šli,« sem zagrozil sosedu. »Pa da me izdate. Ostali boste z mano, pila bova, dokler človek s psom ne odide.« 

Med pitjem sva pogledovala skozi okno, toda človek s psom je bil vztrajen. Ko sva izpila steklenico žganja, je sosed hotel oditi. Nisem ga pustil samega, odšel sem z njim. Pri njem sva znova začela piti, njegova slivovka je bila peklenska, gledala sva skozi okno, dokler človek s psom ni izginil.

Vrnil sem se v stanovanje, se spotaknil ob nordijske palice, padel na posteljo. Do jutra sem poslušal, kako mi namesto vode v pljučih vre žganje. V bistvu sem ozdravel, zdravnik mi je priporočil terapijo zaradi vode, jaz pa sem imel žganje v žilah, pljučih, okrog srca. Pač napačna diagnoza. Ne bom več hodil s palicami okrog bloka, nikogar ne bom več srečeval, razen soseda, ki so mu ukradli avtomobil. Prosil me je, naj mu posodim nordijske palice, da bi laže hodil okrog blokov. Trdil je, da je utrujen od iskanja, da s palicami deluje nekam siromašno, v bistvu pa sem vedel, da preži na človeka s psom, da bi mu pomagal odkriti avtomobilskega tatu. Naivnež!