Deset let mineva, odkar je Gregor Trebušak z radia prišel na Kanal A, kamor ga je povabil takratni urednik Bojan Traven. Gregor, ki se je pri devetnajstih letih odločil, da ne bo več študiral, ampak bo novinar, je imel zaradi te svoje odločitve doma kar nekaj težav. »Mami je rekla, prav, boš pa delal, pa najemnino boš tudi plačeval,« se v smehu spominja zdajšnji urednik in novinar oddaje Svet na Kanalu A.

Njegov prvi šef na radiu je bil Matej Špehar: »Zafrknjen, ful, ampak me je ogromno naučil.« Na prvo avdicijo na radio je šel pri osemnajstih, a so ga zavrnili, češ da je premlad, naj pride naslednje leto. Čeprav, kot sam skromno pravi, ni bil preveč dober, so ga potem vzeli za voditelja. Ker je bil vztrajen in, kot se je kasneje izkazalo, tudi zelo delaven, je bil priljubljen pri šefih. In to mu je odprlo precej vrat. Prvo avdicijo na televiziji je opravil za oddajo Trenja. Toda nanjo še ni bil pripravljen, zato se je vrnil na radio, kar se je, preden je dokončno ostal zapisan televiziji, vmes zgodilo še enkrat. Zdaj ga že sedmo leto zapored spremljamo vsak dan v oddaji Svet na Kanalu A.
Oddaja Svet bo 5. februarja dopolnila deset let, vi ste z njo že od začetka. Se je v tem času veliko spremenilo?
Ogromno. Vsake tri mesece si pogledam kakšno staro oddajo in moram reči, da sem vsakokrat presenečen, kako se spreminjamo. Na primer, ko smo začeli, je bil trend, da smo vsi zelo hitro brali, prav pretiravali smo. Ampak takrat je bilo rečeno, da bomo Slovenske novice na televiziji. Tega zdaj ni več. Moj način dela je drugačen od Bojanovega, poleg tega so se razmere spremenile, prišla je kriza, nekateri ljudje so bili res reveži in o tem smo takrat govorili. Potem pa tudi to ni šlo več, ljudje se tudi tega zasitijo. Zdaj se bolj posvečamo družbeno odgovornim temam in vključujemo tudi različne akcije, kot na primer Mali koraki, Svet za utrip …
Kakšen je vaš delovni dan, vstanete, peljete kužka ven …
Ne, to ne, ker ga nimava, bi ga pa z Uršo (Žgajnar, novinarka Sveta in njegova žena, op. p.) imela in točno vem, kakšnega. (nasmeh) Tistega iz filma Sreča na vrvici, novofundlandca, takega počasnega, ampak žal nimava časa. Ob petih zjutraj ponavadi vstanem, pogledam informativne oddaje od prejšnjega večera, ob sedmih grem na fitnes malo potelovadit, ko pridem domov, imava zajtrk in ob devetih sva v službi. Potem pa sestanki, izbira tem, priprave na snemanje, vmes kosilo in potem grem v studio, kar je zame najboljši del dneva. Doma sem nekaj čez osmo in zvečer nikoli ne gledava poročil, razen če se res kaj takega zgodi. To je potem najin čas, ki ga raje nameniva čemurkoli drugemu.