Janez, Jure in Marko dokazujejo, da harmonika ni samo za veselice in da se da z njo početi marsikaj ter iz nje izvabiti različne zvoke in vibracije. Vsi trije se strinjajo, da je glasba samo ena in da ni toliko pomembno, kakšna je, temveč kakšno energijo ima.

Marko Hatlak je harmoniko začel igrati pri šestih letih na mamino željo, v idrijski glasbeni šoli. Tisti čas so na vasi vsi poslušali harmoniko, Marko pa je ni prenašal. »Prva, začetna faza je bila kar muka,« pravi. »Šele ko sem na harmoniko zaigral prvega Bacha, sem spremenil mnenje, ker sem nanjo začel gledati kot na nekakšne majhne orgle, in danes se mi zdi to univerzalen inštrument z ogromno širino.« Z Janezom sta nekaj let skupaj nastopala v zasedbi Terrafolk, s katero so prečesali Veliko Britanijo in precejšen del Evrope. Zdaj pa deluje v različnih zasedbah, ki vsaka zase izpolnjujejo njegove glasbene ljubezni. Ljubezen do tanga z zasedbo Funtango, do etna z zasedbo Kapo Banda, v funk, pop, latino in jazzovske vode nas popelje s svojim bendom, kot solist pa med drugim predstavlja klasične in baročne skladbe.
Jure Tori je prav tako že od mladih nog povezan z glasbo, saj ga je zanjo navdušil oče, tudi profesionalni glasbenik. »Oče nas je vpeljal v glasbo, nam kupoval inštrumente in nas vozil na špile,« pravi Jure. Ko je bil star 14 let, so ustanovili skupino Orlek, ki s svojo glasbo že skoraj tri desetletja navdušuje publiko po vsem svetu. Jure, ki je tudi ustanovitelj skupine Tori Tango, prvega slovenskega avtorskega projekta tanga, in avtor skladb za film Metoda Pevca Vaje v objemu, je po izobrazbi grafični oblikovalec. »Kar je prednost, ko je treba narediti ovitek za album ali plakat za koncert,« pove v smehu.
Tudi Janez Dovč, sicer diplomirani fizik, je od rane mladosti povezan z glasbo. Prvo harmoniko je dobil od starih staršev, za glasbo pa ga je navdušil oče, ljubiteljski glasbenik. »Mlademu človeku v puberteti harmonika morda res ni najbolj ljub inštrument zaradi vsega, kar je povezano z njo. Ko pa enkrat dojameš veličino harmonike in kaj je kot inštrument sposobna prenesti, ni več nobenih omejitev,« z zanosom pove Janez, ki na glasbo gleda skozi fiziko in z njo rad eksperimentira. Njegova zadnja plošča AkordeON je tako zmes solo harmonike in elektronike. Poleg solo projektov je tudi ustanovitelj skupine Jararaja, glasbene zadruge Celinka in zavoda Godibodi. Je tudi prejemnik nagrade vesna za najboljšo filmsko glasbo za celovečerni film Drevo. Navdušujejo ga stvari, ki so posebne, zato je eden od bodočih lastnikov slovenskega izuma, lebdečega gramofona.

Marko, vi ste študiju glasbe posvetili kar precej časa …
Marko: Po osnovni šoli sem šel na Srednjo glasbeno šolo v Ljubljani in ta preskok je bil tako velik, da se kasneje ni več ponovil. Večurna vadba dnevno poleg vseh splošnih predmetov in še puberteta … lahko sem srečen, da se je vse izšlo dobro in sem šel naprej študirat glasbo v Weimar, kamor sva bila sprejeta tisto leto samo dva, in potem še na podiplomski študij v Würzburg. To je bil res zahteven študij, težko opišem. Ni nedelj, ni rojstnih dni, ni novih let …
Janez, kako pa fizik postane glasbenik?
Janez: Res je, po izobrazbi sem fizik, in ko sem bil mlajši, nikoli nisem razmišljal o tem, da bi bil profesionalni glasbenik oziroma da bi živel od glasbe. Ampak potem se je zgodil en »jam session«, ki mu je sledilo povabilo v zasedbo Terrafolk. In takrat sem se moral odločiti, kajti že takoj smo šli na turnejo po Angliji. Zdaj je od tega že dvanajst let in toliko časa sem že profesionalni glasbenik. Ogromno pa sem se naučil prav v tem zadnjem obdobju in izmenjal veliko izkušenj z odličnimi domačimi in tujimi glasbeniki.
Pa imata fizika in glasba sploh kaj skupnega?
Janez: Fizika in glasba sta si v osnovi zelo sorodni, oboje namreč temelji na frekvenci in pojavih, ki so povezani s tem, od resonanc do višjeharmonskih tonov. To recimo lepo ponazarja moja predstava Tesla, ki je prva konkretna spojitev mojega znanja fizike in glasbe.
Harmoniko pri nas povezujemo z narodnozabavno glasbo, z veselicami. Vi pa ste daleč od tega.
Janez: V vseh zvrsteh, vključno z narodnozabavno glasbo, obstajajo kvalitetni in dobri izdelki, za katere se je nekdo potrudil, in slabi, ki so instantne kopije nečesa. Res je, da je bila harmonika najbolj prisotna v narodno-zabavni in ljudski glasbi, zaradi svoje praktičnosti in glasnosti. Diatonična harmonika je recimo zelo enostavna in že z zelo malo znanja lahko izvabiš iz nje smiseln zvok. In zato je postala tako popularna, kar je super. Na veselicah je dokaj vseeno, kaj igraš, ker tam ni bistvo glasba in to, kako je zaigrana, ampak je smisel druženje, zabava. Mi trije pa imamo ta privilegij, da lahko igramo tam, kjer nas dejansko poslušajo.
Jure: Včasih grem na kakšen koncert narodnozabavne glasbe samo zato, ker me zanima, zakaj je tako zanimiva. In, kot je rekel že Janez, to je šov, kjer ne igraš ven iz sebe, ampak preigravaš priredbe. Osebno sem raje med tisto peščico, ki igra zaradi sebe. Sam sem s prvim bendom začel s preigravanjem Avsenika in Alpskega kvinteta ter z zimzelenimi hiti. In to je bila zelo kvalitetna glasba. Še danes je. Če primerjaš Avsenika in to, kar imamo zdaj, je ogromna razlika.
Marko: Sam ne igram narodnozabavne glasbe, sem pa imel dolga leta konflikt s tem, saj so nas učili, da na klasično harmoniko ne moreš igrati Avsenika. Kasneje sem ugotovil, da je harmonika vseeno ljudski inštrument, ki se je uveljavil tudi v salonih. Slovenija ima velikana narodnozabavne glasbe, Slavka Avsenika, ki je to glasbo ponesel daleč prek meja, kar je tudi razlog, da so glasbene šole polne harmonikarjev in da je harmonika najpopularnejši inštrument pri nas. Verjetno bi tudi mi težje dobili publiko, če ne bi ta gospod toliko naredil. Želim pa si, da bi bilo več prostora namenjenega tudi drugačni harmoniki in drugačnim zvrstem glasbe in da ne bi bilo treba urednikov prepričevati, naj zavrtijo tvoj komad.

Več preberite v novi številki revije Vklop!