Težko pričakovani televizijski celovečerec, posvečen heroini in žrtvi totalitarizmov dvajsetega stoletja, Angeli Vode, je ugledal luč sveta na zaslonu Televizije Slovenija.
Bila je stresna zgodba v vseh pomenih, zgodba s prologom, ki so jo uvedli v Odmevih še pred premiero, in zgodba z epilogom, ki je sledil prvi objavi. Škandalozni okvir so bruhali visoki predstavniki Televizije Slovenija in nacionalne tiskovne agencije. Prozorno, ideološko začinjeno. Barabinsko. Kot da se "primer" dotika estetsko tenkočutnega filma. Kot da je moč z aktualističnimi izjavami povoziti neizmerno trmo, načelnost, vztrajnost in demokratičnega duha. Vse tisto, kar je znala in upala pričevati Angela Vode.
Poznamo. Že videno. Tragedijo je zlahka preobrniti v farso. Tisti, ki to počnejo, so zelo dobro vedeli, da bodo kovali svoje umazane točke na plečih avtorske ekipe. Na račun Kulturno-umetniškega programa. Na rovaš scenaristov (na čelu z Alenko Puhar, odkriteljico biografskega rokopisa z naslovom Angela Vode: Skriti spomin). Zato da bi povozili velikanski produkcijski trud (direktor filma: Janez Pirc). Zato da bi pozabili na umetniško avtonomijo glavne ustvarjalke (režija: Maja Weiss). Zato da bi v nič dajali prizadeto, do skrajnosti pošteno in izrazito poglobljeno igro glavne junakinje, Silve Čušin.
Film sam, oguljen vse nepotrebne navlake, je smrtonosno lep. Tak, ki se s kalvarijo, z batinanjem, tlakovanim s špalirji, s sodnimi procesi, partijskimi čistkami, koncentracijskimi taborišči in drugimi mučeniškimi postajami velike Ženske (in predvsem samostojne in samosvoje ženske), ukvarja s skalpelsko čisto kamero. Ki uprizarja igro svetlobe (in teme). Ki se zaveda ekspresionističnih prijemov. Ki zna rekonstruirati dogodek do potankosti (Nagodetov proces). Ki zna celo nekaj sporočati (kar ni ravno vrlina slovenskega filma). Nekaj tako otožnega in lepega skratka, kot smo lahko pred leti podoživljali ob branju Dachauskih procesov Igorja Torkarja. Naj jima bo zemlja mila. Brez kostolomcev.
PLUS: Scenarij
PLUS: Režija
PLUS: Glavna vloga
