Ne le da imajo Trenja, eden od paradnih konjev televizije Pop TV, vsakič svojo zgodbo, pozoren gledalec opazi, da imajo vsaka Trenja svojo dramaturgijo. Običajno se oddaja začne dokaj mirno in se počasi stopnjuje – ali pa takoj udarite z najbolj žgočim vprašanjem.

Seveda, v vsaki oddaji poskušamo narediti dramaturški lok. Za izhodišče je treba vzeti, kar je tisti trenutek najbolj aktualno, to je tudi brez dvoma najprimernejše otvoritveno vprašanje. Tako je bilo v oddaji o Istrabenzu, kjer je z nami sedel Igor Bavčar, edino pravo vprašanje za začetek, ali bo odstopil ali ne. Ne zato, ker so se vsi to spraševali, ampak zato, ker so banke isti dan zahtevale, da mora odstopiti. Nato sem nadaljeval z vprašanjem direktorju NLB, Drašku Veselinoviču, in takoj dobil reakcijo na Bavčarjevo izjavo ... Skratka, normalno je, da začneš s tistim, kar sproža največ različnih mnenj, ter nadaljuješ z razpravo v tem kontekstu. Redko se zgodi, da se sogovorniki takoj odprejo, zato se recimo v Nemčiji začnejo pogovarjati že petnajst minut prej, da ob prenosu oddaje debata že gladko teče.

Ali se opazi živahnost debate tudi pri rezultatih gledanosti?
Mislim, da ne. Dinamično razpravo hočem imeti zato, da ne bi vsak govoril svojih pet minut, saj se nato ne ve, kdo na koga in na kaj replicira, debata izgubi nit. Zato kratki in jedrnati odgovori ter replike na tisto, kar je bilo pravkar izrečeno. Zgodi se, da kdo enostavno noče povedati bistva in ovinkari, jaz pa hočem konkretne odgovore, ne pleteničenje! Vedno imamo vsaj pet ključnih vprašanj, na katere želimo v oddaji odgovoriti, če debata spontano odpira nove pomembne poglede, ki jih nismo pričakovali, toliko bolje. Lahko se lotimo tem, ki zahtevajo drugačen pristop, sploh ko kdo govori o spolni zlorabi, ko podoživlja kakšne grozote, se počasi odpira … takrat seveda tega ne more v dvajsetih sekundah.

Kdaj ste res zadovoljni z oddajo? Igrajo vlogo glasovanje, gledanost, odzivi …?
Glasovanje samo ne igra vloge, tudi nima neposredne povezave z gledanostjo. Včasih imamo 1200 klicev, pa je oddaja bolj gledana kot tista, ki ima 35 tisoč klicev. Zadovoljen sem, kadar se odzovem v pravem trenutku, ko dobim v oddajo prave goste, ko je vsebina zelo aktualna in jo obdelamo z različnih stališč. Res zelo zadovoljen sem bil z oddajo o Istrabenzu, saj sem imel v studiu vse goste, ki so bili tisti hip pomembni. Na konkretna vprašanja smo dobili jasne odgovore. Prav tako oddaja zatem, ko smo se lotili umora otrok. Kaj takega smo doslej poznali le kot dogajanje nekje daleč.
Zadovoljen sem bil, da smo jasno pokazali, da so otroci žrtve medsebojnih konfliktov staršev in da je prav, da se vpletejo institucije, če se starši ne morejo dogovoriti. Prvič smo lahko v živo slišali petnajstletno deklico, ki je šla čez vso to grozo. Sam sem bil pretresen, ko sem videl, da to ni več otrok, da je to prej razmišljanje zrele ženske. Seveda so največji uspeh rešitve konkretnih problemov, a včasih je dovolj tudi že na problem opozoriti.

Kdaj pa kdaj slišimo očitke, da problem samo še povečate in poglobite. Kaj pravite na to?
Saj ga ne poglabljam jaz, pokazati hočemo paradoks tega, da se odgovorni enostavno nočejo dogovoriti, celo nočejo videti problema. Naj ljudje to vidijo, da bodo vedeli, kdo govori resnico in komu verjeti.

Obstajajo osebe, za katere se že vnaprej ve, da bodo zanetile ogenj, da si ne bodo dovolile spodbijanja stališč, poslušale kritik?
Seveda se ve, kdo je bolj in kdo manj dinamičen govornik, a če so kredibilni in odgovorni ter poznajo problem, sodijo za našo mizo.
Velikokrat mi očitajo, da sem imel pri izbrisanih za gosta Branka Grimsa. A koga bom imel, če ne njega, ki je vložil interpelacijo in je pobudnik teh akcij zadnja štiri leta. In seveda sem vabil Matevža Krivica, saj je zagovornik izbrisanih, pozna problem od začetka. To sta osebi, ki o tem največ vesta. Slovenija je majhna in mi bomo imeli junija dvestopetdeseto oddajo, zato je normalno, da se gostje ponavljajo.

Jelinčič je edini, ki je odšel iz studia sredi oddaje, pa je še kar vabljen …
Zakaj pa ne? Saj je šel zato, ker so bila vprašanja, ki sem jih takrat postavljal, neprijetna. Rekel je, da nanje noče odgovarjati, in odšel. To je po svoje priznanje, saj je odhod pomenil, da sem postavljal prava vprašanja. Ampak s koncem oddaje se je ta zgodba končala. Nisem užaljen, sem profesionalec. Se pravi, da ko vabim v oddajo predsednike strank, ne bom vabil podpredsednika SNS samo zato, ker je predsednik zapustil neko prejšnjo oddajo. To bi bilo res otročje.

Včasih smo slišali, da je kdo zavrnil prihod v oddajo, tega zdaj skorajda ni več. Ni več vredno igrati nedosegljivost?
Če sem kdaj rekel, da kdo ni hotel priti, so bili to ministri, predstavniki vlade, odgovorni za kak problem, in če smo vedeli, da v času oddaje nimajo nobenih obveznosti, je bilo jasno, da se izogibajo. Če so izvoljeni, če izvajajo javna pooblastila, so odgovorni pred javnostjo, ne le takrat, ko nabirajo glasove pred volitvami. Če ne bi povedal, da smo jih vabili v oddajo, bi upravičeno tvegal očitek, da niso dobili možnosti, da odgovorijo na kritike in predstavijo svoj pogled. Zdi se mi prav, da gledalci vedo, da so imeli možnost sodelovati v oddaji.

Mislite, da je oddaja zrasla do te mere, da si vplivni ne morejo privoščiti, da ne pridejo? Če se že kam pride, potem se pride k Slaku.
Upam, in sem vesel, če je tako. Konec koncev je velika stvar, če poveš, kar misliš, pred 400 tisoč gledalci. Hkrati pa gostje vedo, da v Trenjih ni umazanih iger, da ne bodo srečali koga, ki ga nisem napovedal, ali podobnih neprijetnih presenečenj. Deležni pa bodo trdih vprašanj, razkrivanja marsikatere neznane podrobnosti. "Fair play" se obrestuje.
Ne dovolim, da kdo postavlja pogoje, da pride le, če koga ne bo. Tudi Bavčarja sem vabil tri leta v vsako oddajo, ki se je dotikala Istrabenza, pa je končno prišel zdaj. Stvari se na koncu izidejo tudi zato, ker vpleteni vedo, da oddaja bo, četudi zavrnejo sodelovanje.

Kako je z izkoriščanjem pojavljanja za nabiranje političnih točk in točk nasploh. Očitajo vam popularizacijo odvetnikov, recimo …
Odvetniki so v ospredju naše oddaje že sedem let. Prej so v takih oddajah sedeli le uradniki, politiki, strokovnjaki, mi smo dodali še širok krog predstavnikov civilne družbe in navadne državljane, ki jim omogočimo, da s pristojnimi izmenjajo stališča o problemu. Prej tako različne palete gostov in pogledov v oddajah ni bilo. In če odvetnik opozarja na problem, ga bom povabil v oddajo. Kam bi pa prišli, če bi vsako pojavljanje gledali kot reklamo? Pomembna je vsebina, zato povabimo, če ima kaj povedati.

Ali se vam zdi, da bi se gledalcem Trenj zdela oddaja dolgočasna, če bi pogovor potekal mirno in v krogu strogo profesionalne skupine?
Strogo profesionalna skupina velikokrat nima stika z realnostjo, koncept oddaje je soočenje strokovnjakov, pristojnih ministrov in neposredno vpletenih ljudi. Sicer pa imamo veliko mirnih oddaj, ko se pogovarjamo o izginulih otrocih, o družinskem nasilju … Tudi te oddaje so dobro gledane. Gledanost zame tako ali tako ni glavno in edino merilo!

Pred kratkim vas je kolumnist Dnevnika primerjal z Jerryjem Springerjem in Denisom Latinom. Koliko se približujete banalnosti prvega in kako daleč ste od profesionalnosti drugega. Kaj pravite na to?
Prebral sem in se nasmehnil. Ko sem začel delati oddajo, sem se zavedal, da bodo sledile kritike, take in drugačne, ocene in tudi primerjave. Kar se tiče primerjave z Latinom, ga cenim. Ampak nisva enak tip voditeljev, nimava enakih oddaj, ker sta izhodišči in koncepta Latinice in Trenj drugačna. In tega tisti, ki mi očitajo, da sem v primerjavi z njim ničla, nočejo videti. Ampak jaz ne želim biti Denis Latin, tako kot on noče biti Uroš Slak. En Latin in en Slak sta dovolj.

Ne tako dolgo nazaj se je v odjavni špici ob vašem imenu pojavil naziv magister. Ste pred kratkim magistrirali?
To je zanimiva zgodba. Magistriral sem, ko sem odšel s TVS, ne medtem, ko delam Trenja. Le da nisem hotel tega "mag." napisati pred moje ime, saj menim, da se človeka v družbi presoja glede na to, kaj dela in kaj govori, ne na podlagi naziva, ki ga ima. Zdaj pa sem razmišljal in rekel, poglejmo, kaj bo. Seveda se je začelo takoj govoriti o tem.

Bi se dalo združiti magisterij, družino in tedenske priprave na Trenja?
Nikakor. Če delaš Trenja, ne moreš magistrirati.

Pride Uroš Slak prej na vrsto pri zdravniku in dobi boljšo solato na tržnici?
Boljše solate ne, ker ne hodim na tržnico … Srečo imam, da zdravstvenih uslug skoraj ne uporabljam. Res pa je, da so me nekoč v čakalnicah zelo grdo gledali, ko sem šel brez čakanja do vrat ambulante. Moja mama je namreč delala kot medicinska sestra v zdravstvenem domu, ko sem šel iz šole, sem se kdaj oglasil pri njej, da odnesem domov, kar je nakupila. Zgodilo se je tudi, da sem moral zaradi grdih pogledov kar reči, da grem samo k mami.

Se vas katere teme bolj dotaknejo, je včasih težko biti nepristranski?
Včasih se moraš distancirati, da te ne potegne. Hkrati pa pri kakšnih socialnih temah, trpinčenju otrok, pobesniš, kako je možno, da pristojni ne reagirajo. To te takrat pogreje, a vem, da je tako pri vsakem poklicu. Kako bi lahko ostal hladen ob pogledu na starše Bora Nekrepa? Ampak ko se oddaja začne, si tega ne smem privoščiti.

Kam bi na lestvici med rumenimi in resnimi oddajami umestili Trenja?
Takole bom odgovoril: včasih obravnavamo teme, ki sodijo v polje rumenega, a so pomemben družbeni fenomen. Recimo, ko smo obdelovali afero zakoncev, ki perejo umazano perilo v javnosti. To je absolutno družbeni fenomen, za katerega si pred petnajstimi leti nismo mislili, da je možen v Sloveniji. Oddaja pred štirinajstimi dnevi, o Istrabenzu in Bavčarju, ni imela nič rumenega. Še naprej se bomo lotevali vsega, od najresnejših gospodarskih problemov do tem, ki se marsikomu zdijo bizarne, če kažejo na družbeni fenomen, ki ga doslej pri nas ni bilo.