44-letni stomatolog iz Ljubljane je pravi stric iz ozadja: njegovo ime večini ne pomeni ničesar, dvomimo pa, da še niste slišali njegove glasbe. Eden od pionirjev slovenskega tehna je najstniku Umeku pokazal, s kakšno opremo se dela glasba, ustvaril uspešnice, kot sta Stop the World in If I ... (Feel in Love), bil ploden ustvarjalec plesne in pop glasbe za Aniko Horvat, Dejo Mušič, Anjo Rupel, Jana Plestenjaka, Mirana Rudana, Hannah Mancini, Xequtifz ..., s Sound Attackom je bil celo na Emi. Potem je postal vidno ime neo-diska, zdaj pa si ga kot producenta podajajo glasbene ikone, ki polnijo stadione.

Dr. Havliček, kako ste se znašli v glasbi?
Oče, brat in sestra igrajo inštrumente, jaz pa le toliko, kot sem se naučil sam. Najbrž sem prav zato končal v produkciji. Leta 1984 so me z nastopom na Peter's Pop Showu navdušili Depeche Mode, zasedba brez kitar in bobnov. Vedel sem, da nisem pevec ali glasbenik, a me je vleklo v ustvarjanje glasbe. Ko je prišel tehno, sem ugotovil, da je dovolj imeti prijatelja z enakimi pomanjkljivostmi, dobrimi zamislimi in računalnikom. Začela sva z amigo, potem je prišel atari, sintetizatorji ter sampler – in nastali so projekti Anna Lies, Moob, Sare Muratore ...

Pozneje ste se lotili še plesnega popa. Od katerega domačega pevca ste se naučili največ?
Zapomnil sem si Mirana Rudana. Pri nas mora biti tudi v popu vse odpeto akademsko popolno, Miran pa poje hripavo, na italijanski način. Ko smo skušali posneti nekaj po pravilih, ni šlo, zato smo ga pustili peti po njegovo. Takrat sem prvič doživel, kako pevec v skladbo vnese svojo dušo in jajca. Spoznal sem, da studijsko delo ni le matematika, ampak da lahko s kršenjem kakšnega pravila daš v skladbo več sebe.

Celoten intervju preberite v novi številki revije Vklop!