V izvini gledališki igri Buh pomagej so združil moči Boris Devetak (TV Poper, Alora pridem več k’sno!, skupina Happy Day, urednik, režiser in voditelj na radiu Rai Trst), Žan Papič (stand up komik in voditelj oddaje Ambienti na TVS), Franko Korošec (gledališki, filmski in TV-igralec, ki deluje v Sloveniji in Italiji, gostilničar Marko v Eni žlahtni štoriji, TV Poper, Peta hiša na levi, Nahrani me z besedami ...) ter filmski in gledališki igralec, režiser, TV-ustvarjalec, glasbeni avtor in pevec Daniel Dan Malalan (Slovenka, Outsider, serija Strasti, predstavi Trio, Do nazga ... znan tudi kot stric pevke Demetre Malalan). Zgodba je postavljena v gostilno, kjer birt in pogrebnik skušata Boga odvrniti od novega vesoljnega potopa.
Boris, kako zaprisežen levičar postane Bog – in se v tej vlogi počuti udobno?
BD: Sploh nismo računali, da bom jaz Bog. Ob pisanju sem imel v mislih, da bom igral drug lik, potem pa me je soavtor Žan Papič, ker sem starejši in osivel, prepričal, da sem pravi za Boga, on pa je prevzel vlogo pogrebnika. Z vživljanjem pa res nimam težav – saj pravijo, da je bil tudi Jezus levičar.
Kobal sodeluje s Tinom Vodopivcem in Gašperjem Bergantom, vidva z Žanom ... Kaj je to? Šlepanje na ustvarjalnost mladine, prenos znanja in izkušenj, medgeneracijsko sodelovanje?
BD: Medgeneracijsko sodelovanje in iskanje novih idej. Toliko sem že razmišljal o vsem, vsako leto moram narediti kaj novega, in če se pojavi kdo mlad, ki ima pravi naboj in predloge, mi je to v veliko pomoč. V Papiču sem to videl takoj – v pogovorih, ko sva se srečevala; vedno me je prav presenetil s kakšnim predlogom.
FK: Ko smo ustvarjali TV Poper, pri nas še ni bilo stand upa. Če bi ostali tam, kjer smo bili, in se ponavljali ... Ne rečem, da bi bili zastareli, a mora se pojaviti nekaj novega – način pisanja, dela, nastopanja ...
BD: Predvsem pa je pomembno, da se s sodelavcem ujameš pri pisanju. Ko se z njim najdeš še na odru, in če se v predstavi najde še publika, je krog zaključen. Odziv na testno predstavo v Sežani nas je vse presenetil. Tam sem začutil, da smo se res našli trije, ki prihajamo iz različnih generacij, okolij in ustvarjalnih krogov.
FK: Kvaliteta te predstave je ravno ta preplet gledališke komedije in stand upa: ritem smeha je visok, ljudi pa spodbujamo tudi k razmišljanju. To je odlično uokviril režiser Daniel Dan Malalan, ki nas je vse postavil na pravo mesto.
Kako sta kot satirika, igralca, medijca in zabavljača doživela desetletje stand up komedije pri nas? Satira je, z izjemo Godlerja in Hribarja, mrtva, je pa v medijih in na odrih vsaj 50 novih komikov in nekateri znajo pičiti.
BD: Če v Sloveniji nisi šolan igralec, so ti zaprta mnoga vrata. Italijana pa ne zanima, ali si igralec, kovač, inženir, profesor telovadbe ... če nekaj funkcionira na odru, te tja postavi in izkoristi. Če neha delovati, te enako hitro odslovi. Stand up je v Sloveniji omogočil nastopanje mnogim ustvarjalcem izven gledališč in celo nekateri priznani igralci so se ga lotili (recimo: Kobal, Jonas, Rifle, Đuro; op. a), ker so videli, da deluje. Na koncu so vedno merilo ljudje. Če bi bili stand up šovi prazni, ne bi preživeli deset let.
FK: Drži pa, da slovenski stand up komiki ne gojijo politične satire. Ne vem, zakaj.
BD: Slovenija je premajhna država, da bi se lahko zajebavali med sabo, ker smo skoraj vsi v sorodstvu.
Celoten intervju preberite v novi številki revije Vklop!
