Polona v dramini predstavi Neron igra Neronovo mamo Agripino, ki naj bi bila zelo oblastna ženska, svojo avtoriteto in željo po oblasti pa je lahko izražala samo prek sina – mladega cesarja Nerona.

"Te vloge je najprej treba narediti dramsko, igralsko. Potem šele pevsko – to je drugotnega pomena. Besede, vokale pač poješ, namesto govoriš. Za figuro, kot je Agripina, bi znala napisati pravo glasbo Šostakovič in Prokofjev – ampak, dobro, to je čisto drug slog. Tukaj je glasba zelo lepa, dopadljiva, lahko bi me zapeljala v kaj drugega, zato sem morala izumiti drugačen karakter. In to je bilo zabavno – ker je fantazija največja moč umetnosti. Matjaž Zupančič je prijeten režiser, predstava je močna, tekst je izjemno duhovit, ples je izjemno atraktiven, študentje AGRFTV in plesalci so se izredno potrudili – mislim, da je igralsko zelo močna predstava. Agripina me kot figura izjemno zanima, rajši bi jo igrala tekstovno – vam kar odkrito povem –, lahko bi našla več nians v značaju. Gotovo ni bila samo žleht, bila je v težkem položaju, v katerem se je rodila in živela. Mogočno rimsko cesarstvo – takrat že v razpadu – jo je napeljalo, da je bila takšna, kakršna je bila. Vloge sem bila sicer zelo vesela, a sem naredila že kakšno boljšo, večjo. Upam, da bo še kakšna, preden se poslovim. Bilo pa je to nekaj novega v mojem življenju. Tudi skoraj 40 let v Drami mi je pomagalo – kilometrina ti takoj pove, v katero smer moraš kreniti. Zelo redko se mi zgodi, da ne bi vedela, v katero smer moram, kaj moram narediti. Če mi dajo mir, potem naredim dobro. Dober režiser ve, kdaj mora igralca usmerjati in kdaj ne. Dober igralec mora imeti mir."