V obogateni prednovoletni oddaji Kaj dogaja se bo še kako dogajalo! Poleg tradicionalnih novoletnih čestitk svetovnih voditeljev bodo razglasili besedo leta, v Palomar pa bo prišla ena in edina, skrivnostna in očarljiva gostja presenečenja ...
Po čem si bosta zapomnila leto 2023?
Robi: Absolutno je ogromen del preteklega leta zaznamoval Kaj dogaja. Niti približno si nisem upal misliti, da bom kdaj prejel klic od RTV-ja, in ko sem prišel v garderobo in se začel preoblačiti za gostovanje, ko sem bil že v spodnjicah, so mi ponudili službo. Tega momenta ne bom pozabil nikoli.
Alenka: Po pomanjkanju spanca, norih urnikih, žongliranju med delom in družinskim življenjem in po premalo do konca prebranih knjigah.
Bi lahko dejala, da je bilo letošnje leto kaj drugačno v primerjavi s preteklimi leti?
Robi: Največja razlika je v tem, da sem letos večkrat na teden v Ljubljani in lahko sodelujem z ljudmi, ki sem jih gledal in poslušal že kot otrok. Teksti od Slona in Sadeža so bili prvi, ki sem jih znal na pamet, dolgo preden sem začel pisati svoje, in sedaj delamo podobne štose skupaj. Kar malo surrealno je, če sem iskren.
Alenka: Če primerjam s preteklimi tremi leti, je bilo leto 2023 neko tako prvo pravo pokoronsko leto, ko so se razmere malo umirile in smo lahko na področju gledališča nadaljevali svoje delo v bolj normalnih okoliščinah. In celo lahko planirali naprej. To je kar veliko olajšanje, po drugi strani pa tudi razlog večjih delovnih zgostitev.
Sta na kateri projekt še posebej ponosna?
Robi: Vedno, ko je treba za Redno Rubriko napisati in posneti neko avtorsko skladbo, se imam krasno. Poseben štos je, da moraš v enem dnevu napisati besedilo, glasbo, posneti vse inštrumente, zmiksati in narediti master ter poslati, da lahko naslednji dan že snemamo videospot. Da bi imel tako disciplino pri lastnih projektih, to bi bilo res sijajno.
Alenka: Letos sem si uresničila željo in si omislila vrt, ki mi zelo polni prosti čas. Nisem sicer zelo uspešna vrtnarka, kar pomeni, da je moj vrt dokaj neugleden, ampak recimo, da se počasi daleč pride.
No, nekaj časa vama vzame tudi oddaja Kaj dogaja, katere del sta. Kaj vse se bo dogajalo na silvestrovo?
Robi: Za silvestrovo bo oddaja res posebna. Daljša bo, z več glasbe, štosov, izjemnimi gosti, snemanja se skoraj bolj veselim kot dejanskega silvestrovanja.
Alenka: Silvestrska oddaja bo kot vsako leto polna glasbe, pikrega humorja, zanimivih gostov, skratka polna zabave, kot se tudi spodobi za oddajo za zadnji dan v letu!
Alenka, v oddaji nastopate predvsem v vlogi voditeljskega para. Bi se kdaj preizkusili v čisto pravih poročilih?
Alenka: V vlogi sovoditeljice zelo uživam, priznam. Tudi zato, ker ni »čisto zares«. Tako, da - z veseljem bi kdaj vpadla v prava poročila, ampak bolj za šalo in popestritev.
Robert, vi pa, kakor slišimo, iščete svoje pravo TV-poslanstvo. Ste ga že našli?
Robi: Moje TV-poslanstvo je iz tedna v teden nekaj popolnoma drugega. Včasih sem Narobert Petan, bil sem že Aerobi Petan, za avtomobilistične prispevke sem Trobi Petan in še ogromno bi jih lahko naštel. Tu se moram zahvaliti predvsem ekipi in uredništvu oddaje, da mi dovolijo te izlete in mi dajo dovolj proste roke, da pišem otroške pesmice, rock komade, navijaške himne in dobesedno vse vmes. Tudi za novoletno oddajo se bom vrgel v en popolnoma nov žanr. Ne smem povedati, kateri, ampak lahko namignem, da se ga ponavadi pleše v pancerjih.
Kaj je v bistvu poslanstvo te oddaje oziroma satire?
Robi: Poanta satire? Najboljši primer je gospa, ki je ravno včeraj pristopila k meni v trgovini na blagajni in rekla: »Ne poznamo se, ampak bi vam in celi ekipi rada iskreno čestitala, da delate edino oddajo, ki jo gledamo in se zraven tako nasmejimo, ko vidimo, da nismo mi nori. Da ljudje še razmišljajo in se smejijo vsem nebulozam, čez katere nas vsakodnevno vlečejo.«
Alenka: Nastaviti ogledalo tistim, ki so v poziciji moči, in zabavati tiste, ki te moči morda nimajo.
Kako pa pristopate k občutljivim temam, da ohranite ravnovesje med zabavo, spoštovanjem gledalcev in seveda oseb, ki so del vaših zgodb?
Robi: Odkar prisostvujem na sestankih, lahko iz prve roke povem, da je ekipa, ki ustvarja oddajo, izjemno srčna. Ja, talent, širino in ostrino imajo, seveda, zato so konec koncev tam. Ampak pod vsem tem je še velika komponenta razmišljanja o svetu. Poglejte si recimo Malo teraso - Uspavanka za Evropo. To je ganilo vse, ki smo takrat gledali oddajo, in ogromno pisem smo dobili, da se jih je to res globoko dotaknilo.
Alenka: Veliko se pogovarjamo, in če je kaj na meji, to pregovorimo. Pomembno je, da pri oddaji malo hodimo po robu, da pa se obenem zavedamo, kdaj je kaj preveč, in tega ne prestopimo.
Mnoge zanima, kako nastajajo številni skeči, in sicer od ideje do končne izvedbe.
Robi: Ker je oddaja tedenska, veliko manevrskega prostora nimamo - v ponedeljek je sestanek, kaj predvidevamo, da bo v soboto še aktualno, in naredimo grobo skico, kako bodo izgledale rubrike. Nato si razdelimo pisanje skečev in pesmi in v sredo že snemamo terenske skeče, v četrtek Palomar in tudi kakšno rubriko, petek pa je rezerviran za Malo teraso, Besedo tedna in novice. Tako je kar najbolj sveže. Zgodilo se je že, da smo besedilo za malo teraso med tonsko vajo in snemanjem spreminjali, ker so se dogodki v parlamentu odvili v drugo stran, kot se je pričakovalo. Tu se najbolj pozna fleksibilnost in ažurnost celotne ekipe.
Alenka: Teden se začne s sestankom celotne kreativne ekipe, kjer se iščejo in razvijajo ideje za skeče. Tam se začrtajo osnovne smernice, potem pa se skeči pišejo (pogosto praktično do snemanja). Snemamo tri dni v tednu, v sredo in četrtek snemamo skeče in Palomar, v petek pa novice in Malo teraso. Skratka, ko se dela oddaja, imamo kar živahen tempo.
Se kdaj osebno poistovetite z vsebinami in temami in liki iz oddaje?
Robi: Pri humorju konec koncev vedno izviraš iz sebe, po drugi strani pa moraš biti dovolj iskren, da se lahko tudi iz svojih lastnosti in prepričanj ponorčuješ. Gotovo je bila kdaj kaka tema, ki mi je bila res blizu, in to lahko vzameš na dva načina; ker jo malce bolj poznaš, lahko notri navržeš kako res interno foro in upaš, da bo mogoče sedem gledalcev poštekalo, ne smeš pa izgubiti vseh ostalih.
Alenka: Da neki lik lahko zaživi, se je gotovo treba z njim na neki ravni tudi poistovetiti in se najti v njem.
Alenka, če greva čisto v druge vode … Ste klovnesa Rdečih noskov. Tu so pa povsem druge, ganljive zgodbe, ki se premnogih še kako dotaknejo, kajne?
Alenka: Res je, zgodbe ljudi, družin in otrok v bolnicah, domovih za starejše, begunskih centrih se te lahko zelo dotaknejo. In tudi prav je tako, tega dela ne moreš opravljati, če se te to ne bi dotaknilo. Imamo pa klovni, ki delamo pri Rdečih noskih, dobro podporo, da te situacije primerno predelamo - tako s strani kolegov kot tudi v obliki supervizij.
Robert, vi pa ste, kot sem prebral na vaši strani, muskonter po duši, po srcu in še popoldne. Torej muzika in še enkrat muzika?
Robi: Kot omenjeno, tudi za oddajo najbolj uživam, ko moram snemati avtorske komade. Čeprav mi vzamejo dosti več časa in truda, mi je vedno vznemirljivo, ker ne veš, kam te lahko odpelje.
Se torej zna zgoditi, da boste šli nekega dne še na Evrovizijo?
Robi: Na Evroviziji se sicer ne vidim, ker je povrhu glasbe potrebno še ogromno drugačnega angažmaja, pa tudi - na Evroviziji se vokalov ne popravlja. Mojega bi bilo treba pa kar »orng našraufat«. Zaupam pa žiriji RTV-ja, da znajo izbrati nekaj, da si ne delamo »bruke«.
Ob koncu leta smo vsi polni načrtov. Kakšni pa so vajini?
Robi: Konec veselega decembra bom pričakal na odru, najprej v Žalcu s Perico Jerkovićem, kjer delava predstavo, nato pa na ulici v Brežicah, kjer igramo z našim bendom the Rafters in skupaj na odru pričakamo 2024.
Alenka: Jaz si želim malo več spanja. In da bi vsaj mesec januar preživela pretežno v trenirki. In kakšen dan ali dva celo v pižami. Pa ne zaradi kakšnega prehlada, ampak kar tako.
