Walt Kowalski (Clint Eastwood), upokojeni delavec v avtomobilski industriji, zadrt, šovinističen, ljudomrzen veteran korejske vojne, ki ne skriva rasnih predsodkov, je vse prej kot družinski človek.
Čeprav mu je šele pred kratkim umrla žena in ima dva sinova ter kopico vnukov, deluje izrazito samotarsko, kot da je bil od nekdaj prepuščen zgolj samemu sebi in mu edini pristnejši odnos z drugimi pomeni površno "moško" prijateljstvo z brivcem, ki ga obiskuje enkrat na mesec. Nič čudnega, če je veteran Eastwood ob branju scenarija takoj začutil, da mu je ta lik pisan na kožo.
V ostarelem, a še vedno nepopustljivem borcu Kowalskem, glavnem junaku filma Gran Torino, so namreč zbrane prevladujoče poteze vseh tistih trdih, žilavih, neupogljivih, samotnih in navidez samozadostnih individualistov, ki so zasnovane že v leonejevskem junaku "brez imena", dopolnjene v liku legendarnega inšpektorja Callahana, znanega po vzdevku Umazani Harry, na novo prečiščene v Bledem jezdecu in nadgrajene v osebi ostarelega vlomilca v Popolni oblasti. Zraven sodi seveda še nekaj ponosne trmoglavosti Vojaka in nostalgične nepopustljivosti astronavta iz Vesoljskih kavbojev. V pozni zreli fazi, ki jo uteleša Kowalski, ima ta dozdevno preprosti, a v resnici precej kompleksni lik kajpada že bogato zgodovino, sicer ne tako mračno in obremenjujočo kot "upokojeni" revolveraš v vesternu Neoproščeno, a kljub vsemu zavezujočo, pretkano s skrivnostmi in bolečimi spomini, neporavnanimi računi in zamolčanimi grehi, za katere se bo treba odkupiti.
Eastwood je že zgodaj dojel, da mu dejanja bolj ležijo kot besede, da je redkobesednost pogostokrat učinkovitejša od čvekavosti, molk pa marsikdaj zgovornejši od še tako izčrpnega traktata. Če k temu prištejemo še minimalistično igro, ki poudarja zunanjo trdoto junaka, tu in tam pa le nakaže tudi njegovo notranjo mehkobo, in spretno režijo, ki raje zavlačuje kot razkriva, je jasno, da ta tip junaka gledalcu ni prav zlahka dostopen. Celo v filmu, kot je Gran Torino, kjer je vse skupaj videti skoraj preveč poenostavljeno in enosmerno, ostaja osrednji junak nekam skrivnosten, tako rekoč ohrani svojo "integriteto". Prav v tej dvoumnosti, ki ne dovoljujejo premočrtnih pojasnil, v tem sistematičnem prizadevanju, da vrata nikoli ne bi ostala zares odprta, skrivnost dokončno razkrita in lik povsem transparenten, do kraja definiran ter tako rekoč izvotljen, je moč Eastwoodovega pripovednega postopka.
Tako pravzaprav niti ni presenečenje, ko se trdi, samotarski, zadrti Kowalski prelevi v očetovsko figuro, in to ne v razmerju do lastnih sinov, kjer se je tej vlogi že zdavnaj odrekel, marveč v razmerju do hmonške priseljenke Sue (Ahney Her) in njenega brata Thaa (Bee Vang), ki ju ogroža lokalna tolpa. Kot da bi se hotel odkupiti za vso nestrpnost, aroganco in nasilnost svojih številnih podob, s katerimi se je uveljavil v drugih Eastwoodovih filmih, se neizprosni maščevalec na koncu celo žrtvuje za mlada priseljenca. "Socializacija" samotnega lika, ki se je začela že veliko prej, opazneje denimo v Vojaku in še zlasti v Punčki za milijon dolarjev, je s tem dokončana.
PLUS
Čvrsta dramska struktura, podkrepljena z elementi suspenza in natančno odmerjeno igro čustev.
