Podobno kot v Grbavici gre tudi tu za navidez preprosto, umirjeno, povsem nepretenciozno pripoved o vsakdanjem življenju tako imenovanih malih ljudi, le da se dogajanje tokrat ne odvija na zanemarjenem obrobju urbane civilizacije, marveč v podeželski izolaciji, v napol zapuščeni bosanski vasici z zgolj štirimi ali petimi ohranjenimi hišami in prgiščem prebivalcev.
Pravzaprav prebivalk, kajti Sneg (Snijeg) je zgodba o ženskah, ki so ostale brez moških, o družinah brez očetov, domovih brez gospodarjev. V njihovih dozdevno nezapletenih, zgolj z običajnimi nesporazumi prepredenih medsebojnih odnosih sicer ni zaznati nič kaj dosti več dramatičnosti kot v njihovi nenehni bitki za golo preživetje, a napol zamolčano ozadje pripovedi, mračni vrtinec vojnega nasilja, uničenja in pobojev, ki se mu ni mogla izogniti niti ta odročna vasica, daje vsemu skupaj posebno napetost.
Režiserka in (so)scenaristka Aida Begić nam slika precej depresivno podobo povojne Bosne: ruševine, redke na hitro zakrpane hiše, uničeni odnosi, otroci brez staršev, žene brez mož, životarjenje med preteklostjo in prihodnostjo, sedanjostjo in spomini, realnostjo in sanjami. Čeprav gre navidez za ženski film, ga obvladuje patriarhalni princip. Ne toliko zaradi ostarelega Deda (Emir Hadžihafizbegović), edinega preživelega moškega v vasi, ki vodi verske obrede in nevsiljivo, skorajda mlačno uteleša omenjeni princip. Tudi ne zato, ker muslimansko pravoverna Alma (Zana Marjanović), dozdevno emancipirana Sabrina (Jelena Kordić), realistična Nadja (Jasna Beri), mladostno naivna Lejla (Alma Terzić) in bolehna ter vsega naveličana Safija (Vesna Mašić) prikrito ali odkrito upajo, da je njihov mož, oče ali sin morda le ušel smrti in se bo lepega dne vrnil v vas, kar bi prispevalo k vzpostavitvi starih razmerij. Bistveno je, da so junakinje neizbrisno zaznamovane prav z odsotnostjo svojih moških, to jih med drugim sili, da se obupno oklepajo spominov, idilično obarvane preteklosti, tradicionalnega načina življenja, ki je bolj v skladu z vladajočimi patriarhalnimi predstavami kot z realnimi eksistenčnimi problemi. Odsotni moški postanejo pomembna sestavina njihovega življenja in identitete, to se izkaže kot odločilno, ko se znajdejo v dilemi, ali naj sprejmejo privlačno ponudbo, prodajo posest in se odselijo v prijaznejše okolje, ali pa naj vztrajajo pri svojem načinu življenja.
Nekoliko okorna dramaturgija, ki sicer začuda gladko uravnava prepletanje realnosti in domišljije, budnosti in sanj, vsakdanjosti, mistike in utopije, ima še največ težav z verjetnostjo in prepričljivostjo konkretnih situacij in odločitev junakinj, kjer pušča stvari vse preveč nedorečene in odprte ter včasih že kar pravljično samoumevne in neutemeljene. To pomanjkljivost film delno kompenzira z igralsko učinkovitostjo interpretk osrednjih likov, vendar že zaradi neuravnotežene in nedomišljene karakterizacije tudi ni mogoče pričakovati ravno čudežnih rešitev. Tako vse do konca žal zaman čakamo na odločnejši spoprijem z obravnavano problematiko.
PLUS
Igralsko učinkovita pripoved o pozabljenih ženskah v povojni Bosni.
MINUS
Poenostavljena dramaturgija in premalo domišljena karakterizacija.
