"Politika je teater - ni pomembno, ali zmagaš, glavno je, da se pokažeš, da te vidijo," pravi Harvey Milk (Sean Penn), ameriški gejevski aktivist, ki ima raje organizatorje in borce kot politike, vendar pa ve, da se politiki ne more izogniti.
Ker ima precejšen talent za nastopanje, mu navidez ni težko opozoriti nase in na gejevsko skupnost, katere glasnik je, v resnici pa je za takšne vrste teater seveda potrebno nemalo osebne drznosti in državljanskega poguma. Za diskriminirano manjšino, ki jo zastopa, je že to, da jo večinska Amerika sploh opazi, vredno toliko kot zmaga, čeprav je do pravega priznanja še daleč. V sedemdesetih letih dvajsetega stoletja so homoseksualci pač izprijenci, iztirjenci, bolniki, ki jih je treba zdraviti, predvsem pa nenehna nevarnost za "normalno" krščansko mladež, ki bi se utegnila pod njihovim kvarnim vplivom spriditi. Milk je s svojim govorniškim darom, simpatičnim nastopom, sklicevanjem na ustavo, populistično neposrednostjo in nenasilnim prizadevanjem za pravice državljanov z istospolnimi nagnjenji utelešeno zanikanje teh predsodkov, sprejemljiv politični sogovornik, zato tako rekoč idealen zastopnik nepriznane, odrinjene, zatirane manjšine. Krščanskim fundamentalistom gre ravno zato še toliko bolj na jetra.
Gus Van Sant svojega junaka nemara nekoliko idealizira, to je sicer značilna poteza biografskih del, vendar pa Milk na srečo ni kakšna komorna biografska drama, marveč je hkrati premišljena študija družbenega okolja in časa, v katerem se pripoved odvija. Film, ki si pomaga tudi z dokumentarnim in psevdodokumentarnim gradivom, se omejuje na zadnjih osem let Milkovega življenja. Glavnega junaka spremlja od trenutka, ko se s svojim partnerjem iz New Yorka preseli v San Francisco, v mestni okraj Castro, kjer odpre trgovinico s fotomaterialom, ki postane središče gejevskega gibanja, do nesrečnega konca, ko ga ustreli frustrirani kolega v mestnem svetu Dan White (Josh Brolin), zastopnik konservativnega katoliškega okrožja. Vmes so nanizane vse pomembnejše etape Milkove politične kariere, med drugim njegovo javno razkritje, da je homoseksualec, začetek političnega boja za enakopravnost istospolnih, večkratni naskok na funkcijo mestnega svetnika in končno izvolitev za nadzornika v mestnem svetu. S tem postane prvi deklarirani homoseksualec na pomembnem političnem položaju v ZDA. Žal Milk v nenehnem boju s konservativno moralo, predsodki in sovraštvom preveč zanemari patološko jedro vladajoče "normalnosti", ki ga pooseblja prav omenjeni Dan White.
Čeprav Van Sant posebno pozornost posveča tako imenovani družbenopolitični dimenziji junakovega delovanja, kajpada ne zanemari njegovega zasebnega, intimnega življenja, ki ga v zadostni meri vplete v siceršnje dogajanje. Žal pomenijo ravno ti prizori zvečine šibkejšo plat zgodbe, saj so odnosi in razmerja mestoma domala karikirani. Celotno podobo nekoliko kvari tudi sklepni del filma, kjer tempo pripovedi opazno upade, zato pa smo deležni odvečnega odmerka heroizacije in patosa.
PLUS
Filmsko učinkovita upodobitev pomembnega obdobja boja zoper diskriminacijo ljudi na podlagi "napačne" spolne usmerjenosti.
MINUS
Mestoma karikirani zasebni odnosi, padec tempa in prevlada patosa v sklepnem delu.
