V času, ko so banke in bančništvo iz razumljivih razlogov v središču pozornosti, se zdi film, kot je The International: Mednarodna prevara, vsaj po tematski plati zadetek v polno.
Nečedni posli, kriminalno ozadje in tako rekoč zarotniška dejavnost mednarodnega bančnega koncerna so pač vroča tema, ki jo je mogoče dobro unovčiti. Ampak scenarist Eric Singer in režiser Tom Tykwer se v resnici požvižgata na banke in bančništvo, njun film ne obravnava mračnih povezav mednarodne finančne hobotnice, senčnih strani globalizacije in podobnih reči, marveč govori preprosto o življenju in smrti, pa še to bolj v slogu konfekcijske srhljivke. Drugače povedano, v tem filmu ljudje počno marsikaj, vendar je v njih premalo življenja, da bi delovali prepričljivo, hkrati pa na veliko umirajo, vendar nekako mimogrede, kot da smrti ne bi jemali preveč resno.
Film se začne z umorom, ki je videti kot srčna kap, kar da temeljni okvir, barvo in ton vsemu nadaljnjemu dogajanju. Angleški agent Interpola Louis Salinger (Clive Owen), ki v živo in od blizu doživi zagonetno smrt svojega partnerja, kar ga kajpak pošteno razkuri, in newyorška tožilka Eleanor Whitman (Naomi Watts), ki je razkurjena že po naravi svojega poklica, preiskujeta sumljivo dejavnost velike mednarodne banke IBBC s sedežem v Luksemburgu, pri tem pa ju doleti domala vse tisto, kar so že izdatno izkusili klasični junaki akcijskih srhljivk. IBBC namreč ni banka v običajnem pomenu besede, marveč bolj spominja na kriminalno organizacijo, ki hoče zavladati svetu, zato o njenem finančnem poslovanju ne izvemo ničesar, toliko bolj pa nas film pouči o njeni nasilnosti in brezobzirnosti, o zločinski naravi njenih poslov, "pokritih" z izvrstnimi političnimi zvezami. Salinger in Whitmanova se morata zaradi skopih informacij in nezaupanja nadrejenih oprijeti vsake sledi, zato prizadevno krožita po svetu in iščeta povezave, zraven pa pospravita kup najetih morilcev, s katerimi si skuša pomagati zločinska banka, da bi ju ustavila. Junaka s srcem na pravem mestu sta kajpak učinkovitejša od ubijalcev, ki delajo (in umirajo) zgolj za denar.
Tykwerja, ki se ne meni prav veliko za nelogičnosti v pripovedi, odnosih in zapletih, očitno fascinirajo brezosebne fasade iz stekla in jekla, saj je videti, kot da so berlinska železniška postaja, centrala policije, luksemburška banka in še nekatere institucije po svetu nameščene v enem in istem poslopju. Po vsem sodeč ima rad tudi brezosebne junake, kajti robustni in celo rahlo štorasti Salinger, ki se prostodušno kaže v javnosti s pištolo v roki, je ukrojen precej šablonsko, brez kakšne prepoznavne identitete, za brhko Eleanor in nekatere druge like pa se tako zdi, da v tem filmu zgolj gostujejo. Nič čudnega, da se zgodba odvija brez prave napetosti, dramatičnosti, dinamike in drugih prvin, sicer značilnih za ta žanr, da se pripoved neusmiljeno vleče, finale pa kljub uspešnosti naših junakov in sploh pozitivnih sil ne prinese olajšanja.
PLUS
Tehnično solidno posneto akcijsko dogajanje.
MINUS
Brezosebni liki, pomanjkanje napetosti in dramatičnosti.
